»Slovenija ne skrbi za vojna grobišča«

Celje – Jutri bo minilo deset let od odkritja žrtev v Hudi jami. Več mesecev so rudarji pod vodstvom Mehmedalija Alića kopali in šele za enajsto pregrado odkrili del povojne zgodovine – več plasti mumificiranih trupel. Sedem let pozneje so jih pokopali v Mariboru. Predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman pravi, da je v primeru Hude jame nerešeno le še vprašanje izkopanih in najdenih predmetov: »Zavoro vleče ministrstvo za kulturo.«

Čeprav je večina domačinov vedela ali vsaj slutila, da rov sv. Barbare skriva veliko hudega, je bilo odkritje pretresljivo. Kupi napol mumificiranih trupel, ki jih je prekrivala plesen. Na prizor rudarji in člani komisije niso mogli biti pripravljeni. Delavci Inštituta za sodno medicino so posmrtne ostanke žrtev prinesli iz rova in prvih nekaj metrov jaška, potem se je ustavilo. Več let so posmrtni ostanki več kot 700 žrtev čakali na dostojen pokop v plastičnih zabojih. Razporejeni so bili na police v treh nivojih in treh vrstah. Kot bi šlo za eksponate muzejskega depoja, ki jih ne moreš ustrezno predstaviti. Na koncu kostnice so bili posmrtni ostanki shranjeni tudi v večjih plastičnih vrečah.

Arheolog Uroš Košir in fizična antropologinja Petra Leben Seljak v poročilu komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč pišeta, da so bile kosti leta 2016, ko so začeli delati v kostnici, »umazane, mokre in ponekod plesnive, naravno mumificirana trupla pa so se delno razkrojila, zato je posmrtne ostanke obdajalo lepljivo in gosto, rjavo, mokro in mastno blato oziroma ostanki razpadlih človeških tkiv«. Huda jama je primer grobišča, »pri katerih individualizacija posmrtnih ostankov ni mogoča. V takih okoliščinah se za ugotavljanje števila žrtev uporablja metoda določanja minimalnega števila žrtev.« Po antropoloških analizah je žrtev 1410, od tega 1389 moških, 16 žensk, petim niso mogli določiti spola. Otrok in mlajših od 17 let ni bilo, četrtina pa je bila mlajših od 22 let.


 

Predmeti čakajo

Najdenih predmetov žrtev ni bilo veliko, zato predvidevajo, da so jim jih odvzeli. Vendar so kljub temu nekaj stvari našli: proteze, gumbe, svetinjice, žepne robčke, rožne vence … Žrtve so bili, glede na oblačila, večinoma pripadniki oboroženih sil NDH, Dežman pa opozarja, da so bili v rovu sv. Barbare tudi Slovenci: »Najden je bil slovenski pravni dokument, molitvenik, na 16, 17 metrih je bila najdena nedvomno slovenska beležka. Nekatera oblačila so dokazljivo slovenskega izvora.« Dežman nadaljuje, da se prav pri predmetih nerazumno zatika: »To je edino poglavje Hude jame, ki ostaja nerešeno. Dogovarjanje med ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za kulturo poteka zelo počasi, pri čemer zavoro vleče kulturno ministrstvo. Če smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije prej prevzemali vse izkopane in najdene predmete z grobišč, se je to nenadoma ustavilo. Ministrstvo že dve leti preprečuje predajo predmetov, zavodi za varstvo kulturne dediščine pa si izmišljujejo vse mogoče, da urejenih grobišč ne bi vpisovali v register kulturne dediščine.«

Ministrstvo za gospodarstvo je sicer zapisalo, da komisija za letos načrtuje ureditev grobišč, ki so bila potrjena lani, in da bo z »ureditvijo predvidenih lokacij izenačeno stanje raziskanih in urejenih grobišč, ki bodo primerna za vpis v register vojnih grobišč in za vpis v register nepremične kulturne dediščine«. Od uveljavitve zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015 do konca lanskega leta je bilo raziskanih 233 grobišč, v 129 je bil opravljen delen ali celoten prekop žrtev, v 104 pa je bil s sondiranjem potrjen obstoj človeških posmrtnih ostankov. V naravi je bilo urejenih 162 grobišč. Skupaj so izkopali posmrtne ostanke več kot 2500 žrtev in jih več kot 1600 pokopali.


 

Zavod za vojna grobišča

Pri delu z vsemi vojnimi grobišči bi pomagala vzpostavitev zavoda za vojna grobišča, pravi Dežman: »Slovenija dokazano ne skrbi za vojna grobišča po mednarodnih standardih, tudi za partizanska ne. Za prvo svetovno vojno še nimamo vseh evidenc grobov. Zakon iz leta 2003 je v vojni evidenci ohranil samo 20.000 grobov, ki se jim reče partizanski, torej ta skupna grobišča. Družinski partizanski grobovi, ki so praviloma katoliški, so bili iz državnih evidenc izbrisani.«

Dodaja, da vendarle prihajamo do normalnega stanja: »Da ima vsak človek eno življenje, eno smrt in da bomo vsem žrtvam zagotovili grob. Poraz ljudi, ki verjamejo, da lahko zaukažejo, da nekatere žrtve ne smejo imeti groba in spomina, je bil ob Hudi jami razmeroma viden. Zato je neverjetno, da župan Janković ob posmrtnih ostankih Romov in drugih žrtev to vajo ponavlja.« Iz Mestne občine Ljubljana in podjetja Žale so sicer že povedali, da pokopa romskih žrtev ne odklanjajo, ampak da primernega praznega prostora na pokopališču ni.

Vseh grobišč, ki so pri komisiji v postopku, je okoli 600, še okoli 150 lokacij še čaka na raziskave. Dežman zaključuje, da informacije prihajajo zadržano: »V lokalnem okolju se za grobišča ve, do nas pa ta informacija ne pride. Potem študent dr. Ferenca začne delati v Savinjski dolini in pojavi se množica prikritih grobišč in morišč. To je stanje, ki je posledica sistematičnega laganja in teroriziranja ljudi, da so morali živeti v laži. Zato ima poročilo naslov Nemoč laži. Laž se ne izplača in povzroča velike stroške.«