Beseda
skiro je dober zgled za to, kako gibka so razmerja med poimenovanjem in poimenovano predmetnostjo, do kod je mogoče spreminjati, širiti ali »prenašati« besedni pomen, preden vznikne potreba po novi besedi. V prvi izdaji SSKJ je
skiro »otroško vozilo, ki se poganja z eno nogo«. Kot beseda iz vsakdanjega govora ima vrsto sopomenk, sicer le obrobno zabeleženih v slovarju (
skira,
skir(i)ca), zaradi katerih pa je na vseh skirojih npr. mogoče tudi
skircati. Zamisel o zelenem in hitrem mestnem prevoznem sredstvu je
skiro v drugi izdaji spremenila v »vozilo, ki se stoječ na njem poganja z eno nogo«. Električni pogon spravi »poganjanje« v ropotarnico, slovaropisce pa k dodajanju nove pomenske razlage ter k popisu besednih enot
električni skiro in
e-skiro.
Beseda skiro v SSKJ2 na portalu Fran.
In medtem ko se nam zdi že običajno, da v našem mentalnem slovarju ob besedi
skiro tiči podoba e-skiroja, na katerem med brezšumnim drsenjem zre v daljavo prav pisana druščina ljudi, od navdušenih brzečih najstnikov do tistih okravatenih ali v krilce odetih, ki se jim mudi v službo, je iznajdba novega vozila v vsakdanjem življenju morda še boljše ponazorilo za to, kako krhko je ravnovesje v človeški skupnosti. Kako se ob zgornji idilični podobi kar naenkrat na novo zastavijo temeljna vprašanja o razmerjih med »ekologijo« in množično proizvodnjo, med pravnim redom in brezpravjem, med osebno svobodo in etiko. Vprašanja za resen družbeni premislek.
—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša),
avtorica: dr. Karmen Kenda-Jež.
Komentarji