Luna

Kdor je kdaj pogledal v kak latinski slovar ali opazil, da se v italijanščini, francoščini in španščini luni reče (skoraj) tako kot v slovenščini, verjetno ni več razmišljal o vprašanju, od kod se je vzela ta slovenska beseda, saj je vendar očitno, da smo jo prevzeli z zahoda. A se je zmotil. Besedo namreč poznajo domala vsi slovanski jeziki, zapisana je že v stari cerkveni slovanščini, torej je podedovana iz praslovanskih in še starejših praindoevropskih časov, ko se je glasila *louksna in je pomenila »svetla«.

Iz te praoblike, ki vsebuje isti koren kot naša beseda luč ali angleška light ali italijanska luce ali iz grških narejena levko(cit) »bela (celica)«, se je skladno s pravili, ki jih odkriva primerjalno jezikoslovje, razvila tudi latinska luna.

A po dokaz, da je luna naša in ne morda latinska, nam niti ni treba drugam, saj ga najdemo že v slovenščini. Tista naša narečja, v katerih se je (kakor v ruščini) ohranil praslovanski končniški naglas, na primer tersko, besedo naglašujejo lunà, tako kot rokà, nogà, ne pa tudi kráva, ki je bila na prvem zlogu naglašena že v praslovanščini. Če bi si besedo izposodili od sosednjih Romanov ali Rimljanov, ki so svojo skoraj enako glasečo se luno od pradavnine naglaševali na prvem zlogu, bi upravičeno pričakovali, da bi bila naša izposojenka na prvem zlogu naglašena tudi v terščini.



In kakšen nauk lahko vidimo v opisani znanstveni resnici? Jaz vidim vsaj tri: da je podobnost varljiva, da naključja niso slučajna in da nam vse to razkriva prav jezik, zlasti materni, če mu le hočemo prisluhniti.

—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Marko Snoj.