Sindikati zahtevajo višji regres za javni sektor

Zahteva sindikatov, da naj država zaposlenim v javnem sektorju regresa za letni dopust ne izplača le v višini minimalne plače, kakor je določeno v zakonu, temveč naj ta znaša 1300 evrov, je za zdaj na vladni strani naletela na gluha ušesa. Ali bo tako tudi ostalo, bo odvisno od prioritet vsake od pogajalskih strani in od tega, koliko bosta pripravljeni popuščati pri drugih odprtih vprašanjih, kot so sproščanje še veljavnih varčevalnih ukrepov, prestavitev oziroma določitev enotnega datuma izplačila plač in sprememba obračunavanja stroškov za prevoz na delo.



Lani so uslužbenci prejeli 940 evrov regresa, kolikor je znašala minimalna plača; samo za prejemnike minimalne plače so sindikati izpogajali 1050 evrov. Januarja letos se je minimalna plača zvišala na 1024 evrov bruto (kar za regres, ki je razbremenjen davkov in prispevkov, pomeni neto), tako da bo velika večina že na temelju zakonskih določil prejela več. Obe skupini sindikatov javnega sektorja pa zahtevata, da bi država uslužbencem za dopust namenila po 1300 evrov. S kakšno utemeljitvijo? Višji regres bo šel neposredno v potrošnjo in v najbolj prizadeti del gospodarstva, to je gostinstvo in turizem. Tako bi imel vložek države dvakratne koristi, zagovarjajo sindikalisti. Poleg tega, pravijo, ni nobenega razloga, da bi javni sektor, za razliko od zasebnega, vedno dobil samo minimum tistega, kar določa zakon o delovnih razmerjih. Finančni učinek zahtevka bi bil skoraj 51 milijonov evrov.



Zakaj vladni pogajalci nimajo prav veliko posluha za te argumente? Od januarja 2020 do januarja 2021 se je povprečna plača v javnem sektorju, po ocenah poznavalcev, povišala za kar 22 odstotkov. Na to so bistveno vplivali krizni dodatki – po podatkih fiskalnega sveta je država zanje doslej namenila 418 milijonov evrov, 211 milijonov od tega v prvih treh mesecih tega leta. Problem, ki ga ob vseh teh vsotah izpostavljajo sindikalisti, pa so neenakosti pri izplačilih. Ministrstvo za javno upravo še ni predstavilo obljubljene analize, sindikati pa opozarjajo, da so ogromne razlike med skupinami javnih uslužbencev, med občinami in med zaposlenimi na istih delovnih mestih v različnih zavodih.

Pomembna dan in kilometer

Če je višji regres v interesu sindikatov, pa je enotni dan izplačila plač vsem uslužbencem na 15. dan v mesecu (javna uprava in šolniki jih dobivajo 5. v mesecu, nekateri deli sektorja pa 10.) samo vladni cilj. Zanimiv je predvsem zaradi birokratskih poenostavitev, a če je bil takrat, ko so dali predstavniki ministrstva za javno upravo predlog na mizo, vtis, da gre bolj za formalnost, ima sindikalna stran kar nekaj zadržkov. Pogoj, da bi se sploh pogovarjali o tem, je, da novi plačilni dan ne bi nikomur od zaposlenih povzročil dodatnih stroškov, na primer s tem, ko bi morali prestaviti datume trajnikov oziroma direktnih bremenitev na bankah.



O spremembi oziroma poenostavitvi obračunavanja povračila stroškov za prihod na delo, ki je zdaj zelo zapleten, do mnogih pa je tudi nepravičen, se pogovarjajo že nekaj časa. Zamisel vlade, da bi pot vsem obračunavali po enakih vatlih s kilometrino, se je ustavila pri tem, kako bi kilometer vrednotili (vlada bi ga osem odstotkov cene litra bencina, sindikati od 10 do 12 odstotkov). Predlaganemu načinu obračunavanja pa nasprotujejo predvsem tisti, ki živijo v urbanih okoljih in so doma blizu delovnega mesta. Doslej so namreč dobili povrnjen strošek mesečne vozovnice, kar je, na primer, v Ljubljani urbana, ki stane 37 evrov, ne glede na to, kako so dejansko prišli v službo. Po novem bi strošek mesečne vozovnice prejeli le, če bi bila poimenska, sicer pa obračun po kilometrih, kar bi za nekatere pomenilo celo manj kot deset evrov. Zato se pogovarjajo o nekakšnem pavšalu, ki bi kompenziral vladni predlog, v višini okoli 24 evrov. A sta strani še precej daleč od dogovora, saj bodo sindikati res težko pristali na to, da bo del njihovega članstva dobil manj.