Se z antibiotiki vračamo v čas pred antibiotiki?

Sodobna medicina se že lep čas ukvarja s paradoksom: antibiotiki, ki so tako rekoč sinonim za njen uspeh, postajajo čedalje večji zdravstveni problem. Zaradi pogosto neupravičenega in pretiranega predpisovanja teh zdravil se namreč razvijajo bakterije, ki so proti njim odporne. V Sloveniji sicer sodimo v boljšo tretjino evropskih držav pri racionalizaciji njihove uporabe, a še vedno ne naredimo dovolj. To je bil le eden od poudarkov v včerajšnjem spletnem pogovoru strokovnjakov, ki so ga ob današnjem evropskem dnevu in svetovnem tednu ozaveščanja o odgovorni rabi antibiotikov pripravili pri STA.

Ni nam treba biti prav globoko v zrelih letih, da se ne bi spomnili, kako smo kot otroci od zdravnika skoraj vedno odšli vsaj s kakšno stekleničko antibiotičnega sirupa, čeprav je najbrž malo verjetno, da je okužbo vselej zakrivila bakterija. In ko so naši otroci bolni, še vedno pogosto slišimo vprašanje zaskrbljenih starih staršev: Le zakaj jim zdravnik ni predpisal antibiotika?



Kako pogosta je bila v preteklosti raba antibiotikov, zgovorno potrjujejo podatki iz zadnjih dveh desetletij. Samo od leta 2003 se je število predpisanih antibiotikov za paciente, stare do 19 let, zmanjšalo za 50 odstotkov, pri odraslih za 30 odstotkov, kot je na pogovoru z naslovom Antibiotiki niso bonboni povedal prof. dr. Milan Čižman iz komisije za smiselno porabo protimikrobnih zdravil v Sloveniji. Bistveno manjši je napredek v skupini starejših od 65 let, kjer je zmanjšanje le 13-odstotno, in pri teh bo po Čižmanovih besedah še treba z natančnimi diagnozami racionalizirati rabo.
 

Škoda je lahko večja od koristi

Slovenija sodi po podatkih evropskega centra za preprečevanje nalezljivih bolezni v boljšo tretjino med državami EU (najmanj receptov napišejo na Nizozemskem, največ pa v Grčiji), a imamo še možnosti, da stvari izboljšamo, kot je poudaril Čižman. Navsezadnje smo v nacionalno strategijo zapisali, da bomo zmanjšali ambulantno rabo za 20 odstotkov in bolnišnično za deset. Vsaj zadnjega cilja za zdaj ne dosegamo.

Prav neupravičena raba je eden od razlogov, da so zdravila, ki so bila še v 70. letih prejšnjega stoletja tako rekoč čudežna, danes vse pogosteje neuporabna. Gre za čisto preprost boj za preživetje, je pojasnila Helena Ribič iz centra za medicinsko mikrobiologijo. Bakterije, ki so sicer del našega življenja in nam zdravim ljudem večinoma pomagajo, se za svoj obstanek borijo proti različnim snovem, med njimi so tudi antibiotiki.

»Že s prvo uporabo antibiotikov se je začela pojavljati odpornost. A ker jih uporabljamo vse več, več je tudi starostnikov in kroničnih bolnikov, je čedalje več odpornih bakterij.« To pa je postal velik problem za prihodnje zdravljenje, je opozorila infektologinja prof. dr. Bojana Beović z UKC Ljubljana, pa ne le za tistega, ki je antibiotike neustrezno jemal, temveč za vse druge, ki jih lahko v prihodnje kolonizira odporna bakterija. »Zato je pomembno, da uspešno zdravimo bakterijske okužbe, ne pa da se ta zdravila uporabljajo vsevprek, zaradi česar je škoda zaradi rezistence večja kot korist zaradi učinka antibiotika.«
 

Vloga veterine

Pomembno vlogo pri širjenju odpornih bakterij ima tudi globalizacija, saj okužbe potujejo z ljudmi vred. Tega ni mogoče omejiti na eno ustanovo ali državo, je dejala Tatjana Mrvič iz službe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb v UKC Ljubljana, lahko pa upočasnimo in obvladujemo širjenje. V ljubljanskem kliničnem centru imajo po njenih besedah okužbe z odpornimi bakterijami pod nadzorom, v času covida-19 jih je celo manj, saj so bolj dosledni pri spoštovanju izolacijskih ukrepov in uporabi varovalne opreme.

Paciente, za katere ugotovijo, da so okuženi z odpornimi bakterijami, osamijo, kar pogosto slabo vpliva na njihovo psihično stanje, velikokrat je zdravljenje dolgotrajnejše in zato dražje. Pomembno vlogo pri širjenju rezistentnih mikrobov pa ima še veterina, kjer je raba antibiotikov zelo razširjena; te živali izvažajo po vsem svetu, z njimi vred pa tudi bolj odporne bakterije.



Rešitev je torej v čim bolj premišljeni rabi antibiotikov, a kako to doseči? »Potreben je sistematičen pristop, kot ga predpisuje strategija,« je prepričana Beovićeva, »torej intenzivnejši nadzor in podpora predpisovalcem, edukacija laične javnosti in vseh, ki delajo v zdravstvu. Glede na krizo je težko govoriti o dodatnih sredstvih za to, a nekaj je mogoče narediti že s preprečevanjem okužb z odpornimi bakterijami in zavedanjem, kako z mikroorganizmi živeti.«

Izobraževanje je gotovo eden od ukrepov, ki ga je mogoče izvajati takoj, se je strinjal Čižman, in to je pomembno zlasti na primarni ravni. »Opažamo namreč velike regijske razlike v predpisovanju antibiotikov. Na severovzhodu države tako izdajo več takih receptov kot v zahodnem in osrednjem delu.« Večino, približno 80 odstotkov, jih napišejo splošni zdravniki, sledijo specialisti družinske medicine, zdravniki v specializaciji in pediatri. Predpisovanje antibiotikov bi lahko zmanjšali predvsem pri zdravljenju zgornjih dihal in bronhitisa pri otrocih ter s postavljanjem natančnih diagnoz bolezni.
 

Ne hranimo ostankov

Zelo pomemben je tudi odnos med zdravnikom in pacientom, je poudarila Bojana Beović. Na eni strani mora bolnik upoštevati zdravnika, ki je ugotovil, ali gre za virusno ali bakterijsko okužbo, pri kateri se odmeri antibiotik, predvsem pa se držati navodil ter ga jemati ob določenih urah in dovolj dolgo. »Trajanje se je v zadnjih letih resda skrajšalo, a prekratko tudi ne sme biti,« je dejala infektologinja. S tem je zdravljenje neuspešno, lahko pa pomagamo bakterijam, da postanejo bolj odporne ter se prenesejo na druge, morda bolj rizične skupine.

Pogosto se zgodi, da v škatlicah ostane nekaj odmerkov, kar pa ne pomeni, da jih lahko zaužijemo ob drugih podobnih težavah ali celo odstopimo sosedom ali prijateljem. S tem zdravimo nekaj, kar najbrž nima nobene povezave z bakterijsko okužbo, s čimer nazadnje znova dosežemo samo – večjo odpornost bakterij.



V tem boju so nemočne tudi farmacevtske družbe, ki se sicer trudijo z razvojem novih zdravil, a ne dovolj uspešno. Ali smo torej v nevarnosti, da bo do leta 2050 večkratna odpornost proti antibiotikom postala največji svetovni morilec? Če ukrepov ne bi izvajali, bi bilo to čisto mogoče, je odgovorila Helena Ribič na vprašanje moderatorke Martine Kolenc Novak, vendar živimo v svetu, v katerem se problema odpornosti zavedamo in kjer se s tem ukvarja veliko strokovnjakov.

Prav lahko pa se zgodi, da bomo že čez nekaj let živeli v razmerah, ko bodo ljudje umrirali zaradi za pljučnice, saj antibiotiki ne bodo delovali, kot je pritrdila Beovićeva: »To se pravzaprav lahko zgodi že danes. Pri bolnišničnih okužbah, pri hudih kroničnih bolnikih, ki imajo še druge zaplete, se tudi pri nas, na srečo ne pogosto, zgodi, da učinkovitega antibiotika nimamo več. To je realnost, zato je treba narediti vse, da take bakterije ne nastajajo in da se potem ne širijo.«