Šarec: »Kolaboracija nikjer in nikdar ni sprejemljiva«

Stranice – Premier Marjan Šarec je na današnji tradicionalni spominski slovesnosti v spomin frankolovskim žrtvam, ki sta jo pripravili občina Slovenske Konjice in Spominsko društvo 100 frankolovskih žrtev na Stranicah, dejal, da je bil narodnoosvobodilni boj veličastno in častno dejanje za osvoboditev domovine.

»Zato me danes še toliko bolj boli spreobračanje zgodovine, ko nekateri pravijo – zakaj smo se upirali? Mar bi počakali, pa bi drugi naredili to namesto nas? Ne! Vsak državljan, vsaka državljanka sta dolžna ob takih trenutkih stopiti skupaj in se boriti za svobodo svojega naroda. Zato nikoli ne bomo dopustili, da NOB kljub takšnim poskusom postane nevreden. Bil je točno to, kakršno ime nosi – narodnoosvobodilni boj. Z vsemi svojimi napakami in tudi z vsemi svojimi zločini.«


 
Šarec je dodal, da si tudi žrtve frankolovskega zločina ne bi želele predrugačenja zgodovine, »temveč njenega sprejemanja. Kljub vsemu, kar se je dogajalo po vojni, ko so bile takšne in drugačne zablode. To je treba priznati. Povojno dogajanje nikakor ne more in nikoli ne bo uničilo lepega spomina na NOB. Zato ni dilema ali smrt fašizmu ali hoditi v cerkev. Oboje je potrebno. Tudi nobena vera na svetu ne uči slabega. Vera pravi, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan in to bo veljalo vedno in povsod. Če smo pošteni ljudje, bomo vedno delali za to, da ne bomo sejali razdora, da ne bomo delali sovražnikov v lastnem narodu. To je dolžnost in pravica vseh nas.«

Žrtve niso bile zaman

 
Šarec je še dejal, da ne smemo nikoli dopustiti, da so bile žrtve zaman in da so padle za vse nas: »Predrugačenje zgodovine je vedno vodilo v težave in tudi zdaj bo. Zato si priznajmo že enkrat, da je narodnoosvobodilni boj edini boj, ki je tudi mednarodno priznan s strani zahodnih zaveznikov, ki so nam takrat pomagali. Narodnoosvobodilni boj je bil tisti, ki nas je uvrstil med zmagovalce druge svetovne vojne, čeprav je po vojni povzročal tudi zločine. To smo že zdavnaj priznali. Ampak nikoli pa nekateri ne priznajo, da kolaboracija nikjer in nikdar ni sprejemljiva.«


 
Sklenil je, da se je boriti za svobodo lastnega naroda častno dejanje: »Nikoli ne moremo reči, saj nas bodo drugi osvobodili. Kar drugi naredijo namesto tebe, ni veliko vredno. Vedno se moraš truditi sam zase, za svoje pravice, kajti dal ti ne bo nihče nič. Tudi naivnost je lahko velika napaka. Leta 1991 smo končno dobili svojo državo. Ne uničujmo je vsak dan z nepotrebnimi prepiri in o tem, kdo nosi zvezdo, kdo je ne nosi.«

Zločin, ki je danes v opomin

Drugi bataljon Bračičeve brigade je 2. februarja 1945 v soteski Tesno ob cesti Celje-Maribor postavil zasedo. Partizani so napadli kolono nemških SS policistov, uničili dva kamiona in z mitraljezi prerešetali avto najvišjega nacističnega funkcionarja celjskega okrožja Antona Dorfmeistra. Dorfmeister je umrl dan kasneje v celjski bolnišnici. Maščevanje njegove smrti je bilo zločinsko. General Rösener je že pred Dorfmeistrovim pogrebom določil število talcev in način eksekucije.



Kot piše dr. Tonček Kregar v knjigi Vigred se povrne, so Nemci 12. februarja 1945, tri mesece pred osvoboditvijo, okoli osme ure zjutraj na Stranice pripeljali talce iz Celja, pa tudi Maribora in Trbovelj. Večinoma so bili to ranjeni in bolni partizani, sicer kmetje, delavci, obrtniki z različnih koncev slovenske Štajerske.

Cilj je bil obesiti sto talcev na tamkajšnje jablane, na eni jablani je viselo tudi po pet talcev, piše Kregar: »Talci so viseli do 14. ure, vse dokler niso za to določeni zaporniki izkopali dveh grobov, obešene pa sneli, slekli in sezuli ter jih nato zagrebli vanju.« Enega od talcev so ustrelili na begu: »To je bil Ivan Skale starejši, ki se je po tem, ko so mu pred očmi obesili sina, verjetno raje sam odločil za smrt pod streli.«