Sámoosáma

V zadnjih dneh se v medijih poleg neprestano prisotne besede samoizolacija zadržano pojavljata njeni dvojnici samoosama in samoosamitev. Njihov slovarski pomen »izolacija, zapiranje pred drugimi, navadno po lastni želji« (samoizolacija, SNB, SSKJ2) se je, če sklepamo po korpusnem gradivu (Gigafida 2.0), do zdaj v publicistiki udejanjal predvsem ob osamitvi držav pred različnimi zunanjimi grožnjami – od kapitalističnih skušnjav do celotne mednarodne skupnosti. Iz strahu pred nevidnim sovražnikom, pošastjo neznanih razsežnosti.

Vzporednice med mehanizmi ideologij in pandemije so tako očitne, da si za uzaveščenje sedanjih razmer lahko izposodimo verze Zbigniewa Herberta iz drugačnih, svobodi duha neprijaznih časov: »[D]okaz za obstoj pošasti / so njene žrtve // dokaz ni neposreden / a je zadosten.«

Narejeni smo za to, da se družimo, da tičimo skupaj, da se ljubimo ali sovražimo, da preverjamo svoj obstoj v razmerju do drugih, odvisni smo od bežnih pogledov, skritih znamenj hierarhije, naslade navideznih zmag, sladkosti objemov ... Vse te odvisnosti so se v obdobju družbenih omrežij poplitvile in podeseterile. Pa vendar se zdi, da je v tem času ravno splet tisti medij, ki ga lahko na novo osmislimo.

Že v prvem tednu samoosame se je izkazalo, da zmoremo sestopiti iz udobja svojih pozicij, na novo uzreti sebe in druge ter sprejeti dejstva. Da zmoremo deliti sadove svojega dela – od poezije do rekreacije – in kaj narediti za tiste, ki so najbolj ogroženi ... Povezujmo se še naprej.