S kruhom v roki dvakrat na teden tudi peš do Pepce

Mežica – Družina Rednak, ki ima v Mežici pekarno, po vsej Mežiški dolini pa potujočo trgovino s svojimi izdelki, se ne boji sprememb, ki jih prinaša nova kolektivna pogodba za trgovino, saj za peščico svojih zaposlenih (pet rednih sodelavcev, trije po pogodbi) že zdaj skrbijo na ta način.

Renata Rednak, lastnica pekarne, je povedala: »Ob nedeljah in praznikih imamo zaprto. Pri tem vztrajamo vsa leta. Prepričani smo, da tudi naši zaposleni potrebujejo počitek in da se kupci za en dan vnaprej lahko preskrbijo s kruhom.« S kadri nimajo težav. Gojko Lenko, prodajalec v potujoči prodajalni: »Na tem delovnem mestu sem že šest let. Prej sem delal v različnih, precej bolje plačanih službah v kovinarstvu. Razlika v plačilu je več sto evrov, a ne odtehta dobrih odnosov v kolektivu in dela na terenu. To mi pomeni več kot denar.«

Za prodajo izdelkov po domovih imajo Rednakovi dva kombija, ki od Kotelj do Črne na Koroškem med tednom vozita po vnaprej dogovorjenem urniku. Kupci tako natančno vedo, kdaj bo kombi zavil na dvorišče. Če imajo kakšne posebne želje, prej pokličejo v pekarno ali voznika na mobitel.


 

Drobiž preštejeta v kuhinji

Kadar je Gojko Lenko na daljši poti, vsak dan prevozi okoli sto kilometrov, na krajši pa jih opravi osemdeset. »To ni malo, glede na to, da poti večinoma opravimo po gozdnih cestah in cestah po naseljih,« pove sogovornik, preden z lokalne ceste zavije na dovozno proti kmetiji Pri Stariju nad Mežico. Pred prihodom vedno potrobi. To je za gospodinjo Pepco Štern znak, da pride na prag. Gojko že natančno pozna želje svojih kupcev, a jih za vsak primer preveri še enkrat. V kombiju nato natisne račun, ki ga Pepca vedno poravna v kuhinji. Vmes je dovolj časa, da izmenjata to in ono informacijo. Včeraj mu je gospodinja zaman ponujala bučke z vrta. Tako je dvakrat na teden. »Prestara sem, da bi sama pekla kruh,« pravi Pepca in Gojka opozori, naj ji tako kot vedno nikar ne pozabi pomahati v slovo.


 

Za volanom tudi lastnica

»Za uvedbo potujoče trgovine smo se odločili pred šestnajstimi leti, leto po tem, ko smo odprli pekarno, saj nam je bilo hitro jasno, da se bomo s svojimi izdelki težko prebili v velike trgovske centre. Četudi bi nam to uspelo, bi nam zaradi njihovih visokih marž na koncu ne ostalo skoraj nič,« pravi Renata Rednak, ki v času dopustov ali bolniške tudi sama sede za volan potujoče trgovine. Njihovi najbolj oddaljeni kupci so s hribovskih kmetij v alpskih dolinah Topla, Koprivna in Bistra v občini Črna na Koroškem, visoko pod vrhovi Pece, Olševe in Raduhe. Na njih večinoma živijo starejši ljudje, ki nimajo prevoza v dolino in ne morejo do trgovine.

»Veliko je osamljenih, zato se nikoli ne moreš kar obrniti, saj čakajo na pogovor, na lepo besedo. Tu in tam skuhajo kavo, ponudijo jabolčnik, pozimi celo koline. Na terenu tako nisem le prodajalec, ampak skoraj socialni delavec,« pravi Gojko Lenko in nadaljuje: »Zdaj je lepo, ko je suho in toplo. Pozimi je težje. Čeprav do Pepce ni daleč z lokalne ceste, se mi je že zgodilo, da sem s kruhom v roki gazil do njene domačije. Ljudje se čudijo, zakaj vztrajam, a pri svojem delu preprosto uživam.«