Recept za dolgo zdravo življenje je, da zelo rad živim

»Ja, res mi ne verjamejo, da jih štejem že toliko. Čeprav jih ne tajim, pa tudi sam priznam, da toliko let res ne kažem. Seveda me potem sprašujejo po skrivnosti, po receptu. A ta je preprost: zelo rad živim!« pravi in doda, da mu gotovo pomaga veliko gibanja, da pa sicer »pojé vse živo« in tudi kakšnega kozarca vina se ne brani.


 

Vaša želja po potovanjih se je začela uresničevati že zelo zgodaj?

Če mislite na moje bivanje v Siriji, to sicer ni bilo potovanje, ampak delo, a je bilo zanimivo in predvsem mi je prišlo finančno zelo prav. V otroštvu sem z ločeno mamo v Turnišču živel precej skromno, tudi zato sem se izšolal na triletni rudarski šoli v Lendavi, ker je bilo to skupaj z internatom v lendavskem gradu povsem brezplačno in precej pri roki. Po šoli sem se zaposlil na Geološkem zavodu v Ljubljani in nekaj let delal na terenu po Sloveniji. Nato so me vključili v ekipo, ki se je odpravljala na več kot enoletno delo v Sirijo, raziskovat vodne vire.

Pred tem sem v Ljubljani pogosto postopal pred izložbo s Tomosovimi mopedi in preračunaval, koliko moram prihraniti in koliko posojila moram vzeti, da si nekoč kupim njihov skuter Galeb. Ko sem izvedel, da pojdem v Sirijo, pa sem že začel postopati pred Oplovo izložbo ... Takšno terensko delo je bilo takrat za naše razmere zelo dobro plačano in res sem si po povratku lahko kupil dober avto in prvi sodobnejši fotoaparat formata leica. Pred tem sem namreč že rad fotografiral, a sem uporabljal mehovko, ki mi jo je podaril stric, ko mi je bilo deset let. A res, Sirija je bila tudi za videti zanimiva. Toda mene je vedno bolj vleklo v hribe.

Lado v hiši, ki jo je sam projektiral, in pred omaro, ki jo je v nekdanji Lesni predelavi prav tako sam izrisal. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Med geologi niste ostali dolgo. Zakaj?

Po Siriji sem nekaj časa sicer še delal na geološkem zavodu, nazadnje smo raziskovali nahajališča urana na Žirovskem vrhu, toda naveličal sem se večnega potepanja po terenu. Imel sem srečo, da so v takratni Lesni predelavi v Murski Soboti iskali tehničnega risarja, meni pa je šlo risanje vedno dobro od rok. Zaposlil sem se tam in kmalu nisem bil več samo tehnični risar, ampak sem že načrtoval pohištvo, pozneje tudi montažne hiše. Hišo, v kateri še zdaj živim, sem si zamislil in jo sprojektiral sam, in takšnih smo v podjetju izdelali in predvsem v Avstrijo prodali kar nekaj.

Ampak tudi v tej službi niste ostali dolgo.

Res, le štiri leta. Odpoved sem dal v afektu, ker me je razjezil nepošten odnos vodstva do delavcev. Potem ko smo s šestimi mizarji in tesarji nekoč v Avstriji v tednu dni zmontirali šest naših hišic, je namreč vodstvo odstopilo od običajnega plačila za to delo v avstrijskih šilingih in na kraju montaže in je investitorju že vnaprej izstavilo račun tudi za montažo, potem pa nam tega denarja niso in niso izplačali. Delavci so me vsak dan hodili spraševat, ali bo kaj oziroma kdaj bo kaj, in čez nekaj časa mi je bilo vsega dovolj, odšel sem k sekretarju podjetja, ga prosil za papir in svinčnik in napisal odpoved.

In potem ste našli zaposlitev, ki je trajala do upokojitve.

Da, spet sem imel srečo in sem po odpovedi v Lesni predelavi kmalu dobil službo kot aranžer v trgovskem podjetju Potrošnik. To se je tiste čase razvijalo, v središču mesta so zgradili prvo soboško blagovno hišo Blagovnico in so se ravno pripravljali, da jo bodo odprli, edini njihov aranžer Lojze Veberič pa vsega dela ni več zmogel sam. Jaz sem s svojimi fotografskimi in risarskimi izkušnjami odgovorne prepričal, da sem primeren za to delo, in začel sem delati prav v Blagovnici. Poslali so me na nekajmesečno izobraževanje v Novi Sad, tam pa so me poslali v Budimpešto fotografirat najzanimivejše izložbe.



Potem sem se vrnil in delal to dvajset let, do upokojitve. Kaj vse smo si izmislili! Nekoč sem v izložbo obesil hrastov hlod in nanj postavil palčke iz pravljice o Sneguljčici. Hlod je bil videti kot pravi in vsi so me spraševali, kako mi je uspelo takšno težo obesiti na dve tanki, komaj vidni aranžerski vrvici. A od pravega hloda je bila v izložbi samo skorja, ki sem jo pritrdil na lahko valjasto ogrodje in na čela pritrdil dva tanka odrezana kosa debla.

Vi ste se upokojili še pravočasno, ker je takrat s Potrošnikom šlo že navzdol.

Kar se je zgodilo s tem trgovskim podjetjem, je bila katastrofa. A ko sem še delal, sem videl, da slabo kaže, saj podjetje ni imelo strategije, prilagojene novim razmeram. Takratni direktor Kovač je hotel imeti na vsakem vogalu v mestu kakšno trgovinico, medtem pa ga je konkurenca napadla s hrbta, z gradnjo trgovskih središč na obrobju mesta. In potem so jih prevzela kranjska Živila, kar je bilo skregano z logiko. Prej bi moral Potrošnik prevzeti Živila kot obratno ...

To so bile vaše redne službe. Delali pa ste tudi druge reči, honorarno?

Ja, kot navdušen fotograf in kronist dogodkov v Murski Soboti in Prekmurju sem hitro začel sodelovati z lokalnim časopisom Vestnik. Ker je bilo tega dela vedno več, sem za nekaj časa celo pustil aranžersko službo in se zaposlil na Vestniku, a ker so mi tam poleg fotoreporterskega dela počasi naložili še delo tehničnega urednika, laboranta v fototemnici in arhivarja fotografij, nisem dolgo vzdržal in sem se vrnil k aranžiranju v Blagovnici. Še naprej pa sem fotografiral, tudi za časopis, in ko so v Murski Soboti ustanovili dopisništvo Televizije Slovenija, sem bil njihov prvi snemalec, seveda honorarno. Najprej sem snemal s kamero na film in na navijanje, pozneje smo dobivali vedno novejše in boljše. Ves čas pa sem tudi vsa svoja potovanja fotografiral in snemal za svojo dušo.

Planinstvo in potovanja so vas pravzaprav spremljali ves čas vašega službovanja in tudi po upokojitvi. Kaj vam to pomeni?

V hribe sem se zaljubil že davno, ko sem kot mladenič z zdaj že pokojnim telovadnim profesorjem Evgenom Titanom prvič šel na Triglav. Takrat me je pograbilo in že desetletja sem zelo aktiven član Planinskega društva Matica Murska Sobota. Sprva sem z njimi hodil na planinske izlete po Sloveniji, potem sem prvič šel s skupino v organizaciji Planinske zveze Slovenije v tujino, na Kilimandžaro. In od takrat sem prebredel že skoraj vse celine in planinaril po vseh znanih gorstvih.



Kot darilo samemu sebi za osemdeseti rojstni dan sem še enkrat šel na 5550 metrov visok vrh Kala Patar v Himalaji, kjer sem bil že leta 2005. In ni mi bilo težko, ker sem se dobro pripravil. Nasploh se je treba za planinarjenje dobro pripraviti in jaz sem mesec dni pred odhodom v Himalajo vsak tretji dan trikrat prehodil strmo pot iz središča Lendave na vrh Lendavskih goric in nazaj. V seštevku so pomenili trije vsakokratni vzponi in spusti približno toliko višinske razlike, kot če bi enkrat šel z vznožja Mariborskega Pohorja do zgornje postaje gondolske žičnice in nazaj, a se mi ni bilo treba voziti do Pohorja.

Z rojstnodnevnim vzponom na Himalajo pa še ni bil konec vaših potovanj?

Ne, še vedno načrtujem in imam še vrsto ciljev. Koronavirus je vse skupaj sicer nekoliko ustavil, pa tudi avto sem po dvajsetih letih moral menjati in trenutno denarja za resnejše potovanje ni. A v prihodnje si zelo želim videti še Patagonijo in morda še kaj. Zato še naprej skrbim za telesno pripravljenost in ustrezno prehrano ter načrtujem krajše izlete in pohode po Sloveniji.