Razdeljeni, kako omejiti dodatne pridobitne dejavnosti v javnem sektorju

Tudi v Delu smo v zadnjem obdobju pisali o več vsaj etično spornih primerih, ko so posamezniki, zaposleni v javnem sektorju opravljali dodatne dejavnosti. Bi morali področje strožje omejiti in poenotiti ali ga liberalizirati? Odgovor na to vprašanje so poskušali iskati na posvetu Komisije za preprečevanje korupcije, ki je v zadnjem obdobju vsaj pri vprašanju (odplačnega) predajanja znanja zavzela strožje stališče oziroma, kot pravijo sami, sistemsko mnenje le uskladila z zakonskimi določbami ter s tem razburila predvsem funkcionarje.

Slišati je bilo, da so se posamezniki tako znašli v neenakopravnem položaju z, na primer, posameznimi funkcionarji in uslužbenci, za katere velja specialni zakon. »Nastale so zelo velike razlike, naša želja pa je, da bi se to poenotilo,« je dejal predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Robert Šumi, a namignil, da se zdi, da je na mizi z napovedjo zakona o javnih uslužbencih, ki je v medresorskem usklajevanju, prej še večja liberalizacija.

Sam je tudi v podkastu Moč politike sicer že izrazil mnenje, da bi morali javni organi prvi poskrbeti za predajo znanja – tudi za plačilo, če je za to znanje povpraševanje na trgu – in zato potem tudi ustrezno nagraditi svoje uslužbence. »Z mojega stališča je to izrazito neetično,« je dekan ljubljanske pravne fakultete Saša Zagorc komentiral primer, ki smo ga razkrili v Delu, ko je namesto NIJZ za svoj zaslužek predavala njihova zaposlena.

Namesto NIJZ za svoj žep predavala njihova zaposlena

Albert Nabernik, glavni inšpektor Inšpektorata za javni sektor na ministrstvu za javno upravo, ki skladno z zakonodajo na tem področju sicer bedi le nad manjšim delom vseh javnih uslužbencev, je povedal, da inšpektorat ne obravnava veliko primerov – osem v petih letih –, povezanih z opravljanjem pridobitne dejavnosti javnih uslužbencev, vendar pa primeri, ki jih obravnavajo, kažejo na to, da razumevanje namena omejitev pri predstojnikih organov, ki morajo biti o dodatnih dejavnostih obveščeni, pogosto ni ustrezno. Sam bi si želel, da bi z novim zakonom o javnih uslužbencih dobili tudi več moči na tem področju, sicer so njihove odločitve le priporočilne narave.

Tako kot on je več govornikov izrazilo strah, da bi huda zaostritev na tem področju lahko vodila v še manj prijav že uveljavljenih strokovnjakov za položaje v javnem sektorju. Debata se je navezala tudi na nujnost ustrezne višine plač.

Robert Golobinek, sekretar v sektorju za kaznovalno pravo in človekove pravice na ministrstvu za pravosodje, kjer so pristojni za zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ne pa tudi zakon o javnih uslužbencih, je poudaril, da po njegovi oceni nikakor ne bi bilo vzdržno poenotenje pravil za vse v javnem sektorju, ampak bi morali razlikovati tudi med funkcionarji – za tiste, ki so politični, pa morajo seveda veljati najstrožji standardi. »Institut nezdružljivosti funkcij je treba obravnavati v celotnem kontekstu instrumentov, ki naslavljajo korupcijska tveganja,« je dejal Golobinek in navedel, da je nujen zunanji organ, kot je Komisija za preprečevanje korupcije, saj sam zakon ne more vključevati vseh dilem.

Kot možnost pa sta tako namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije David Lapornik kot Saša Zagorc poudarila tudi večjo oziroma popolno transparentnost.