Prostorsko stisko povečujejo tujci, ki tihotapijo ljudi

Ljubljana – Pri stanju v slovenskih zaporih nobenih presenečenj, bi lahko na kratko strnili po predstavitvi poročila za minulo leto. Največji težavi, s katerimi se spopadajo, so še vedno prenatrpani zapori in pomanjkanje kadra, predvsem pravosodnih policistov. Za 50 novih so razpisi že bili oziroma še bodo, da bi prišli na zeleno vejo, pa jih po besedah Bojana Majcna, v. d. direktorja za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks), potrebujejo kakšnih sto.

Kljub temu, da so kadrovske razmere občasno celo kritične, so pravosodni policisti poskrbeli za stabilne varnostne razmere v zaporih. Odmevnejših dogodkov lani ni bilo, razen spektakularnega pobega dveh pripornikov iz koprskih zaporov. Dogodek je premešal karte na vrhu uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Kot je znano, se je direktor koprskih zaporov Dušan Valentinčič zaradi pobega odločil za odhod v pokoj, ministrica za pravosodje Andreja Katič pa je čez čas predlagala še zamenjavo direktorja Ursiks Jožeta Podržaja. Tega je nasledil Bojan Majcen.
 

Preobremenjen sistem

V zaporih in priporih je trenutno pod ključem 1353 ljudi, kar je več, kot so zmogljivosti vseh zaporov. V povprečju prezasedenost sicer ni tako kritična (106 odstotka), vendar je stanje še naprej na robu zmogljivosti v Ljubljani, Kopru, Dobu, Mariboru in Novem mestu. Prezasedenost pa ni le "posteljni" problem, ampak povzroča to težave na več področjih, od tega, da je težje koordinirati delo, trpi pa tudi strokovna obravnava obsojencev. Zaradi preveč zapornikov in premalo pravosodnih policistov je lani odpadlo tudi 562 spremstev pripornikov ali zapornikov na sodišče, kar na drugi strani povzroča težave in zastoje tudi sodstvu.

Predvsem Koper in Novo mesto imata v zadnjem času povečano število priprtih in zaprtih tujcev. Število teh se je v zadnjih dveh letih povečalo, kar gre pripisati nedovoljenemu prehodu državne meje. Policija, ki opravlja poostren nadzor državne meje, namreč ujame vse več tihotapcev, ki služijo na račun tuje nesreče. Ker gre po večini za tuje državljane, sledi pripor, večina pa se po obsodilni sodbi preseli v zapor. Vse to še dodatno obremenjuje zaporniški sistem.
 

Večjih varnostnih tveganj ni bilo

Jasmin Musić, vodja oddelka za varnost, je izpostavil, da kakšnih večjih varnostnih tveganj ni bilo. Napadov na pravosodne policiste je bilo manj, noben pa se k sreči ni končal s hujšimi poškodbami.

Da Dobu je trenutno zaprtih 15 ljudi, ki so obsojeni na najvišjo zaporno kazen, to je 30 let zapora. Kot zanimivost: v Sloveniji še nihče ni dočakal tako dolge zaporne kazni, ali si je v zaporu sam vzel življenje ali pa je umrl naravne smrti. Sicer pa kakšna polovica obsojencev prestaja manj kot dveletno zaporno kazen.

Večina (47 odstotkov) jih na zaporniški žimnici spi zaradi premoženjskih kaznivih dejanj (tatvine, ropi, vlomi), neupravičene proizvodnje in prometa z mamili (11 odstotkov) in nekaj več kot osem odstotkov zoper življenje in telo (največ zaradi poškodb).
Ker je glavni namen sankcioniranja, da bi obsojenci vendarle zašli nazaj na pravo pot, veliko truda vlagajo v strokovno obravnavo obsojencev, predvsem usposabljanje za življenje na prostosti v skladu z družbenimi normami in omogočanje pogojev za dostojno vključitev zaprtih oseb nazaj v družbeno okolje po prestani kazni. Cilj, ki si ga je uprava zastavila je še, da bi imeli več zaprtih oseb v milejših režimih.