»Pripombe iz javne razprave zahtevajo temeljit premislek«

Predlog zakona o dolgotrajni, ki je zdaj v javni razpravi, brez obsežnejših sprememb in dopolnitev ni primeren za sprejem, menijo v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS), ki prav tako kot upokojenske organizacije in društva predlagajo podaljšanje javne razprave ter pripravo dopolnjenega predloga, ki bo upošteval pripombe vseh vpletenih.

Kakor so zapisali, v javni razpravi izrečene pripombe strokovne in druge zainteresirane javnosti zahtevajo temeljit premislek. Obžalujejo, da pripravljavci že med pripravo predloga niso zagotovili sodelovanja vseh vpletenih. Sicer pozdravljajo temeljna izhodišča predloga, vendar so po njihovem potrebni popravki na področju statusa izvajalcev dolgotrajne oskrbe, izvedbe prehoda v nov sistem in zagotavljanja virov za njegovo uspešno vzpostavitev in delovanje. Poleg tega nekatere nejasnosti odpirajo možnost različnih interpretacij, kar lahko pri uporabnikih poraja dvome in bojazni glede storitev, do katerih naj bi bili upravičeni.

Pomanjkljiva definicija standardne oskrbe

Po njihovem mnenju številni uporabniki ne bodo dosegli postavljenega praga upravičenosti za dostop do storitev dolgotrajne oskrbe. Trenutni predlog zakona jim namreč ne daje jasnih odgovorov, do katerih storitev bodo upravičeni in katere pogoje bodo morali zanje izpolniti. Kakor kaže, večina stanovalcev domov za starejše, ki so zdaj uvrščeni v oskrbo 1. in 2. kategorije, zaradi visokega vstopnega praga verjetno ne bi bila upravičena do storitev dolgotrajne oskrbe, prav tako ne kar 60 odstotkov današnjih uporabnikov storitev pomoči na domu.

Opozarjajo, da je pomanjkljiva tudi definicija standardne namestitve, saj iz določb predloga zakona ne izhaja, da uporabnikom iz tega naslova ob namestitvi pripadajo tudi prehrana, čiščenje, pranje in vzdrževanje perila, tehnična oskrba, prevozi in druge storitve, ki so v obstoječem sistemu razumljene kot standardna namestitev.

Drobljenje sredstev za pomoč na domu

Poleg tega bi ukinitev obstoječih socialnovarstvenih zavodov in uvedba novih vrst izvajalcev dolgotrajne oskrbe, kakor predvideva predlog, povzročila razgradnjo javne mreže in vzpostavitev popolnoma novega sistema, ki bi izvajalce ločeval po zmogljivosti, na primer po številu postelj, in jih razvrščal pod pristojnost različnih odločevalcev. To pomeni, da bi se stanovalci v primeru poslabšanja stanja in spremenjenih potreb morali preseliti k izvajalcu druge vrste, kar bi bilo zanje zelo stresno. Opozarjajo, da je pri pripravi zakona treba ohraniti dobre prakse, ki so se oblikovale z desetletji, in poskrbeti tudi za psihosocialne potrebe starejših.

Po mnenju SSZS predlog zakona uvaja nepotrebne administrativne birokratske postopke in naloge, kar uporabnikom ne omogoča hitrega dostopa do storitev. Moti jih tudi, da ne odpravlja dolžnosti otrok, da doplačujejo socialnovarstvene storitve za svoje starše, po tem je namreč Slovenija ena redkih držav na svetu. To uporabnike mnogokrat odvrača od storitev, ki jih sicer nujno potrebujejo.

Predlog poleg tega ne predvideva zbiranja sredstev iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bi bila namenjena novim vlaganjem in vzdrževanju infrastrukture na področju dolgotrajne oskrbe, so kritični v SSZS. Prav tako ne predvideva drugih virov za te namene.

Na področju pomoči na domu opozarjajo na neekonomičnost in drobljenje sredstev, saj predlog ohranja obstoječi sistem pomoči na domu, hkrati pa vzpostavlja nov institut pomoči na domu znotraj dolgotrajne oskrbe.

Problematika ljudi z demenco

Še zlasti pa jih skrbi problematika ljudi z demenco in njihova namestitev v varovanih oddelkih. Predlog zakona namreč predvideva, da se postopek upravičenosti do dolgotrajne oskrbe začne z vlogo zavarovanca, kar lahko pri ljudeh z demenco privede do neprijetnih zapletov. Ti namreč pogosto zanikajo svojo bolezen, ne želijo ukrepati, nimajo ustrezne diagnoze in postavljenega skrbnika.



Po predlogu zakona pred zaključkom skrbniških postopkov na sodiščih, ki so lahko dolgotrajni, nihče drug zanje ne bi mogel podati vloge. Prav tako ne ponuja odgovora na vprašanje, kdo bo poravnal stroške institucionalne namestitve ljudi, ki so po sklepu sodišča že nameščene oziroma bodo nameščene v varovani oddelek brez privolitve in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev storitev dolgotrajne oskrbe.