Dolgotrajna oskrba ima ženski obraz

Ljubljana – Kakšen sistem dolgotrajne oskrbe potrebujemo, da ne bi bil diskriminatoren do žensk, da ne bi ogrozil njihove ekonomske neodvisnosti in udeležbe na trgu dela in da bi bil dostopen za vse, ne glede na materialni položaj posameznikov in njihovih družin, so bila glavna vprašanja, ki so jih izpostavile udeleženke okrogle mize. To je ob mednarodnem dnevu žensk organizirala Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).

Slovenija se med evropskimi državami stara najhitreje in zaradi neurejene dolgotrajne oskrbe to breme vse bolj nosijo družine, predvsem ženske, je izpostavila mag. Andreja Poje, predsednica odbora za enake možnosti ZSSS. Po podatkih Inštituta Antona Trstenjaka je v Sloveniji že več kot 30.000 prejemnikov storitev, ki sodijo v dolgotrajno oskrbo, izvajalke pa so največkrat ženske srednjih let, ki so še zaposlene. Delovna doba se podaljšuje, vse več žensk je vključenih na trg dela in se spopada s pomanjkanjem dostopnih storitev formalne oskrbe, kar prinaša dodatne izzive.

Po drugi strani bi urejanje razmer potrebovali tudi formalni skrbstveni poklici, ki jih prav tako večinoma opravljajo ženske. Te so podplačane, omenjeni poklici pa so zaradi vse težjih pogojev dela tudi vse manj zaželeni. Zaradi slabih pogojev dela, emocionalnih in fizičnih naporov, ki jih to delo zahteva, številne zaposlene odhajajo na delo v tujino ali v druge dejavnosti, tudi v trgovino in proizvodnjo, je razmere opisala Andreja Poje.

Težave »sendvič generacije«

Tako kot revščina ima tudi dolgotrajna oskrba ženski obraz, kar vodi do različnih oblik diskriminacije, je opozorila dr. Majda Hrženjak z Mirovnega Inštituta. Ženske povprečno živijo pet let dlje kot moški in se v starosti z majhno pokojnino znajdejo v enočlanskem gospodinjstvu. V domovih za starejše je tri četrtine žensk, tudi uporabnic pomoči na domu je več kot dve tretjini. Neformalno oskrbo v družini v dveh tretjinah opravljajo ženske, kar je še posebno zahtevno za tako imenovano »sendvič generacijo«, ki hodi v službo ter hkrati skrbi za otroke in starejše člane družine. V takšnih razmerah se na tem področju širi siva ekonomija, ki jo prav tako opravljajo ženske.

Zagotoviti je treba integrirano oskrbo, ki vključuje tako zdravstveni kot socialni del, česar pa se politiki, ki o tem odločajo, ne zavedajo, je dejala predsednica društva Srebrna nit Biserka Marolt Meden. Takoj bi nujno potrebovali več kratkotrajnih namestitev, da si neformalne oskrbovalke lahko oddahnejo, in več institucij za osebe z demenco.

Pet dni oskrbovalskega dopusta

Lučka Böhm iz ZSSS meni, da bi bilo treba sistem dolgotrajne oskrbe pripravljati postopno in nadgrajevati s tistim, kar lahko zagotovijo. Pri tem je treba najti solidaren način sofinanciranja.

Ob vprašanju, kako naprej, je Andreja Poje opozorila, da je evropska komisija že leta 2017 zapisala dostop do dolgotrajne oskrbe kot eno od 20 pravic v evropskem stebru socialnih pravic. Pravica do petdnevnega oskrbovalskega dopusta je bila prvič zapisana tudi v lani sprejeti evropski direktivi o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev. V Sloveniji se storitve dolgotrajne oskrbe urejajo v različnih sistemih socialne varnosti, ki bi jih bilo treba združiti, dograditi in zagotoviti ustrezno financiranje brez doplačevanja iz žepa.