Vlada bi nadzirala tudi dnevne sobe državljanov

Ljubljana – Če bo obveljalo besedilo zakona o nalezljivih boleznih, kot ga je v javno obravnavo do 28. septembra posredovalo ministrstvo za zdravje, bo »državi« tako rekoč dovoljeno vstopiti tudi v dnevne sobe državljanov in zahtevati, da nosijo zaščitno opremo. Če bo v njih preveč ljudi, bo smela oblast prepovedati zbiranje, lahko pa bo »zasegla« tudi poslovne prostore in avtomobile, če bi jih zdravstvo potrebovalo …

Gre v domnevno spornem 48. členu zakona o nalezljivih boleznih za grob in nedopusten poseg v svoboščine državljanov, v njihovo zasebnost, za kršitev ustave? Kot pojasnjuje dr. Rajko Pirnat, predstojnik Katedre za upravno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, pomeni določitev pogojev za dejavnosti, ki lahko potekajo na zasebnih površinah in v zasebnih prostorih, poseg v več ustavnih pravic: med drugim tudi v lastninsko pravico, v osebnostne pravice, v nedotakljivost stanovanja. »Zakon lahko določi poseg v ustavno pravico (ne v prepoved mučenja), vendar le, če je to nujno in neizogibno za varstvo sorazmerno pomembnejše pravice drugih ali nujne javne koristi,« dodaja.



V predlagani dikciji zakona o nalezljivih boleznih gre po njegovem »za zelo hude posege, ki se lahko uporabijo, vendar le v primeru zelo hudih nalezljivih bolezni, če jih drugače ni mogoče preprečiti ali omejiti«. Zakon bi moral te določbe, poudarja dr. Pirnat, jasneje določiti.

Pod lupo branilcev človekovih pravic

Zakonski predlog proučuje tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina, so potrdili v njegovem uradu. Dokler ne pripravijo vseh stališč, se o njem nočejo izrekati. Tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje se do zakonodaje in njene interpretacije nočejo opredeljevati, saj, kot pravijo, za to niso pristojni.

Predlog zakona o nalezljivih boleznih pa so intenzivno vzeli pod drobnogled pri Amnesty International Slovenije. Kot meni Blaž Kovač, so spremembe zakona zaradi zastarelosti nujne: »Vprašanje pa je, ali se s sprejetjem sprememb res mudi in ali ne bi bilo bolje najprej temeljito preučiti, kaj je v dosedanjih ukrepih delovalo in kaj ne.«

Po njegovem 48. člen v sedanji dikciji posega v več človekovih pravic, tudi v osebno svobodo (osamitev, karantena) oziroma svobodo gibanja oziroma združevanja. Glede na besedilo zakona bi se ta člen, kot meni, lahko uporabil šele po razglasitvi epidemije oziroma po drugih ukrepih, ko bi stanje postalo resno. Sicer pa je člen, ki sicer »širi represivna pooblastila oblasti«, po Kovaču upravičen vsaj v smislu, da morajo oblasti ukrepati in za ukrepanje imeti tudi možnost in pravno podlago.

Nejasna pravna sredstva

Kovač opozarja tudi na varovalke v zakonu in na pravna sredstva, ki v predlogu niso dovolj jasna: »Predhodno mnenje stroke je v zakon vključeno, sodna presoja ukrepa pa ne. Potencialna omejitev osebne svobode je eden od najhujših posegov v človekove pravice. Tudi prepoved zbiranja (tudi na zasebnih površinah) je poseg v človekove pravice in tudi tu ni na voljo sodne presoje. Posameznik torej v teh primerih ne bi mogel pravno preveriti pravilnosti ukrepanja oblasti – kar pa je v resnici temelj pravne države in demokracije.«

Zakon tako, praksa drugače

Kaj torej preostane »prizadetemu«? »Ker ni predvideno posebno pravno sredstvo, bi v poštev lahko prišli samo 'splošni' mehanizem upravnega spora (za zbiranje na zasebnih površinah) ali uporaba specialnih kazenskoprocesnih določb glede pripora v primerih odvzema osebne svobode; gre za podoben pravni položaj, a po našem vedenju ni tega še nihče uporabil,« odgovarja Kovač in poudarja, da je sodna presoja pomembna tudi zato, da se praksa izvajanja prava ne oddalji od besedila zakona. »Pogosto namreč ni nič narobe z zakonskimi besedili, praksa oblasti pa pomembno odstopa od njih. Če bi bilo stanje namreč tako resno, bi morale oblasti po ustavi razglasiti izredne razmere.«