Pri nas se politika neoliberalnega konsenza prodaja za sredino

LJUBLJANA - »Hegel, ki je bil prvi filozof, ki je zgodovino postavil kot resen filozofski objekt in ne kot zgolj empirično sosledje dogodkov, je izpostavil, da se lahko iz zgodovine naučimo le to, da se iz zgodovine ne moremo ničesar naučiti – kar pa je nemara pomembna lekcija«, aktualna družbena vprašanja in perspektive komentira filozof Mladen Dolar.

Po njegovem mnenju je v sedanjih hipnih, pogosto bizarnih akrobatskih družbenih spremembah, ko so včerajšnje interpretacije in napovedi danes že skoraj neuporabne, res navidez težje vzpostaviti celovit pregled nad dogajanjem. Vendar v zgodovini pač nikoli nimamo udobne predvidljivosti, situacije so vedno kontingentne in odprte, tudi takrat, ko so videti brezupne in fiksirane. Ob tem vztraja pri svoji levičarski poziciji in relevantnosti marksistične teorije, pa četudi so se vsi dosedanji poskusi njene stvarne realizacije zaključili klavrno.
 

Epilog velikih revolucionarnih projektov, ko je Rusija postala simbol radikalno desnega neokonservativizma, Kitajska pa najbolj brutalne oblike kapitalizma, vam ne jemljejo vere v možnost korenitega družbenega preobrata na levo?
 

Res se je cel komunistični blok, ki je bil videti večen, sesul sam vase in to ne zaradi zunanjih pritiskov, temveč zaradi lastnih notranjih protislovij, brez alternative kapitalističnemu sistemu pa se je svet spremenil v eno globalno zgodbo z različnimi odtenki. Vendar nekdanji komunistični blok nikoli ni bil prava alternativa, ne glede na sklicevanje na Marxa je bila to deformirana različica marksizma, pravzaprav izdaja Marxovih idej. Da je Kitajska postala ena najpomembnejših kapitalističnih držav v navideznem socialističnem okviru, je nedvomno eden najbolj tragičnih in tudi ironičnih razpletov propada komunističnega bloka. Osrednje sporočilo Kitajske se glasi, da kapitalizem za svoj razmah ne potrebuje demokracije.

Tukaj je še faraonska dinastija v Severni Koreji, kaos v Venezueli in tragična podoba ostarelih revolucionarjev na Kubi, ki skušajo ustvarjati podobo revolucionarnega vitalizma, čeprav ta že dolgo nima nobene dinamike?
 

Severna Koreja nikoli ni bila zgled, to je zelo specifičen relikt vojne na Korejskem polotoku, ki se je obdržal do danes. Kuba je nedvomno ob izbruhu revolucije predstavljala novo možnost in odprtje drugačnih horizontov, predstavljala je protipol ameriškemu imperializmu. Vendar so se ob ameriški blokadi, izsiljevanju in intervencijah naslonili na sovjetsko pot, zato so kmalu izgubili iniciativo in perspektivo. Venezuela je res pristala v kaosu, vsaj na začetku svoje politične kariere pa je tudi Hugo Chávez vendarle predstavljal alternativno možnost razvoja Južne Amerike.
 

Ali nima revolucija čara le v začetnem, ekspanzivnem momentu? To pooseblja tudi njen zaščitni znak Che Guevara, ki je bil tudi avanturist, vzpostavljanje sistema ga ni zanimalo, tukaj ni izziva vrednega pravega revolucionarja?

Oblast nima centra. Vedno so v igri razpršene in heterogene silnice, multiple strategije, različni interesi.

Che Guevara pooseblja predvsem duha šestdesetih, ko so se pojavile nove in drugačne opcije družbenega razvoja. Tudi sam sem pripadal temu trenutku in sem pravzaprav hvaležen usodi, da sem živel v tem času odpiranja prostora, novih misli, idej in možnosti delovanja, medtem ko smo danes priča vse večjemu zapiranju in redukciji. Morda so bile v tistem času možnosti za preobrat iluzorične, vendar je vrenje za sabo pustilo globoko sled. Revolucije ne smemo romantizirati, ne moremo slaviti kratkotrajnega entuziazma, osrednja naloga je vzpostaviti sistem, ki bo svobodi zagotovil trajno in dolgoročno obliko. To je bil tudi problem Hegla, ko je po mladostnem navdušenju nad francosko revolucijo razmišljal predvsem o možnostih, da bi se njene pridobitve zadobile trajno politično obliko. Zato je nasprotje med mladim revolucionarnim in starim konservativnim Heglom zavajajoče.
 

Kot je zapisal Marcel Proust, poželenje sleherno stvar vzpodbudi k razcvetu, posedovanje pa vsako zamori?
 

Lahko bi se vrnili nazaj do Epikurja, ki podobno sprašuje: Kaj boš naredil, če ne boš mogel doseči objekta svojih želja? In kaj boš naredil, če ga boš lahko dosegel? Napačno bi bilo iz tega sklepati, da se moramo sprijazniti z usodo, da sicer obstajajo kratki trenutki entuziazma, ampak zgodovina je pač večno vračanje enakega, vsi ideali se prej ali slej polomijo na čereh realnosti. Ne pristajam na držo, da bi se postavili na tovrstno meta-pozicijo in resignirano dvignili roke. Iz zagate človeške želje nikakor ne sledi, da se nič ne splača.
 

Verjetno ste imeli določene upe tudi pred desetletjem, ko je izbruhnila svetovna ekonomska kriza in je vzniknila vrsta gibanj na čelu z gibanjem Okupirajmo Wall Street, vendar je bil izplen pičel?
 

Taisti ljudje, ki so tako glasno pridigali zoper državno regulacijo, so ob krizi leta 2008 dosegli, da je prišlo s t. im. bail-out reševanjem bank do največjega posega države v finančni in ekonomski sistem najbrž sploh kdaj v zgodovini. Ogorčenje ob tem, da se je katastrofalne izgube preložilo na ramena prebivalstva, je bilo seveda veliko. A tu ni šlo za utopijo zanesenjakov, ki bi radi spremenili svet, plačali smo za utopijo samega kapitalizma, za iluzijo, da se tovrstni način špekulativnega poslovanja lahko nadaljuje ad infinitum.
 

Ali se ni na koncu izkazalo, da se lahko?
 

Predvsem se je izkazalo, da je zatajila levica, ki so jo dogodki presenetili nepripravljeno, ni zmogla drugega kot defenzivno obrambo države blaginje. Najbolj žalostno je, da ob tem niso bili sprejeti niti zavezujoči ukrepi za kontrolo in preventivo, da se kaj takšnega ne bi več ponovilo, in da za to katastrofalno politiko ni nihče odgovarjal.
 

Ob vseh finančnih špekulacijah so se razvili tudi popolnoma novi gospodarski modeli, ki omogočajo izjemno bogatenje brez klasičnih ekonomskih relacij, tudi najbogatejša Slovenca, zakonca Login, sta svojo milijardo evrov zaslužila tako rekoč z računalniško miško. So dosedanji načini delavskega boja v teh pogojih še smiselni?
 

Leta 1980 je bilo razmerje med gospodarskim in finančnim sektorjem ena proti ena, danes je to razmerje ena proti pet, zato se je ustvaril navidezni vtis, da se kapital lahko oplaja sam od sebe. Hrbtna stran tega je krvava realna ekonomija, svetovne multinacionalke množično 'autsorsajo' proizvodnjo v potilnice tretjega sveta, izkoriščanje narašča. Zato še vedno velja Marxova teza, da je zgodovina zgodovina razrednih bojev.
 

Kaj torej konkretno storiti proti temu povsem neobvladljivemu pragmatizmu?
 

Kot filozof seveda nimam nobene magične formule, brezupen pa položaj morda vendarle ni. Primer Bernieja Sandersa je predstavljal realno možnost spremembe v ZDA, če ga ni bi z različnimi mahinacijami onemogočili, bi lahko imel v boju z Donaldom Trumpom realne možnosti za zmago, saj je šlo v veliki meri za glasovanje proti 'sistemu', ki ga je reprezentirala Clintonova, kot pa za Trumpa. Ukrepi, ki jih je napovedal denimo na področju zdravstva in šolstva, za nas niso nič prelomnega, takšni standardi so v Evropi samoumevni, za ZDA pa so skoraj revolucionarni.
 

Ob takšnih izgubljenih priložnostih, kjer igrajo veliko vlogo naključja in arbitrarnost volilcev, bi bila morda za analizo uporabna le še teorija kaosa, kjer deterministična narava sistemov teh ne naredi predvidljive?
 

Ni nobene velike zgodovinske nujnosti, vselej pa obstajajo kontingentne priložnosti in odprtja. Tudi Alexis Cipras je bil takšen primer, vendar je v tej zgodbi, ki ni bila le zgodba grške lenobe in zadolževanja, temveč prej pohlepa bank, pristal na kompromise in so ga na koncu uspeli zlomiti, in to z resnično sramotnimi prijemi.
 

Cipras je iskal zaveznika v ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, kar predstavlja še eno nenavadno bizarnost sodobne politične scene, saj je Putin izjemno priljubljen tako pri skrajno desnih kot pri skrajno levih evropskih političnih strankah?

V imenu tretje poti so vzpostavili neoliberalno demokracijo, v primerjavi s katero je socialdemokracija iz sedemdesetih let videti kot skrajna levica.

Putin je nedvomno primer avtokrata v klientelističnem in skorumpiranem sistemu. Fascinacija desnice z močnim in avtoritarnim voditeljem ni posebej presenetljiva, kar se tiče levice, pa je pri enem njenem delu navzoča napačna kalkulacija v smislu, da je nekdo, ki se postavlja po robu hegemoniji ZDA, že potencialni zaveznik. Alternativa, ki jo ponuja Putin, ni nikakršna alternativa. Sicer pa je po mojih osebnih izkušnjah raven gneva v Rusiji izredno visoka, le da kritični glasovi redko dobijo širši razmah. In ne smemo pozabiti, da so se v preteklosti že ničkolikrat čez noč zrušili avtoritarni režimi, ki so se zdeli večni. Dogaja se, kot bi rekel Hegel, tiho tkanje duha, gre za procese, ki skoraj nevidno in anonimno potekajo v ozadju, potem pa nenadoma malik pade.
 

Pri nas je tudi pred tokratnimi volitvami fantazma Janeza Janše v ospredju polemik. Ali ni glede na to, da nima nobenega omembe vrednega vpliva in moči, to že na meji patološkega in svojevrstne paranoje?
 

Če smo pri fantazmah in paranoji, potem je najbrž treba začeti pri tej, da celoten politični diskurz Janeza Janše temelji na fantazmi Milana Kučana, ki da iz ozadja vleče vse niti globoke države. Seveda pa je zgrešeno, če se temu nasproti postavlja zrcalna fantazma, ki demonizira Janšo in dopušča, da Janša določa teren.
 

Forum 21 verjetno ni čitalniško društvo?
 

Gotovo ne, vendar pa ni noben center oblasti. Vsaka teorija zarote je zgrešena, pa četudi se navidez opira na določena resnična dejstva. Michel Foucault je govoril o tem, da je ideja o nekakšnem skrivnem centru oblasti vselej iluzija. Vedno so v igri razpršene in heterogene silnice, multiple strategije, različni interesi. Oblast nima centra. Druga sporna točka predvolilne kampanje desnice je figura begunca. Beguncev je v Sloveniji nekaj sto, zato se ponuja analogija z antisemitizmom brez Judov iz nekega drugega zgodovinskega obdobja, ko je bilo v določenih območjih Nemčije, kjer judovske populacije skorajda ni bilo, antisemitsko razpoloženje prav tako visoko ali pa še višje kot v okoljih, kjer so ljudje res imeli izkušnje z Judi. Tudi pri nas je ljudi, ki bi imeli kakšne realne izkušnje z begunci, le peščica. Iz zgodovine se nemara lahko naučimo vsaj tega, da ima postavljanje fantazmatskega nasprotnika lahko zelo drastične realne posledice.
 

Morate pa priznati, da bi bila dinamika predvolilnih soočenj brez Janše zelo klavrna, šlo bi zgolj za narcisizem majhnih razlik v kombinaciji z narcisizmom veliko egov?
 

Tu imamo opravka z nečim, kar bi lahko imenovali 'sredinski ekstremizem', ki je tako Sloveniji kot celotni Evropi v zadnjem obdobju naredil veliko škode. Prepričanje, da je delitev na levico in desnico preživeta in da potrebujemo nekakšno tretjo pot, rezultira v omledni politiki majhnih reform in ohranjanja statusa quo. Pri nas je takšno politiko pred časom poosebljal recimo Gregor Virant, sedaj pa Miro Cerar in Marjan Šarec, kjer se politika neoliberalnega konsenza prodaja za sredino. Nekdaj smo imeli prave socialdemokrate, recimo Olofa Palmeja, Willija Brandta ali Bruna Kreiskega in ti ljudje so postavili določene standarde. In potem je prišla vrsta politikov na čelu s Tonyjem Blairom, ki so v imenu tretje poti vzpostavili neoliberalno demokracijo, v primerjavi s katero je socialdemokracija iz sedemdesetih let videti kot skrajna levica.
 

Tudi za program Levice Luke Meseca se zdi, da je povsem v slogu postpolitičnih principov, ko postane politika le še vprašanje tehnične, tako rekoč administrativne izvedbe manjših sistemskih popravkov?
 

Levica se mi zdi edina, ki ne trobi v isti rog in prinaša drugačen diskurz, in to brez prazne radikalne retorike nekih oddaljenih utopičnih sprememb, temveč predlagajo vrsto realnih sprememb, ki nevralgično zadevajo socialno pravičnost. In zato imajo moj glas. Tudi po formi uspeva Luki Mesecu svoja stališča artikulirati z dostojanstvom in spodobnostjo. Forma je v teh časih zelo pomembna nasproti splošnemu upadanju standardov javne besede in hujskaštvu. A bistvena je vendarle vsebina, ki se postavlja po robu neoliberalnemu konsenzu.