Praksa političnega kadrovanja je stara, novost je le prijava pritiska

Ob vsaki menjavi vlade in nastopu nove koalicije so se v državnih družbah zgodile kadrovske menjave. Tako je tudi v času koalicije Marjana Šarca. Njegovi partnerji so bili včeraj, po razkritju neposrednega vmešavanja LMŠ v kadrovanje, v komentarjih razmeroma zadržani. LMŠ naj pomete pred svojim pragom, takšni pritiski, kot si ga je privoščil generalni sekretar LMŠ Brane Kralj, pa da so seveda v nasprotju z načelom korporativnega upravljanja, je mogoče povzeti izjave.

»Brane Kralj mi je povedal, kako je klic potekal. Resnica je nekje vmes. Ni bilo tako brutalno, kot je gospa [Irena Prijović] povedala. Gre za besedo proti besedi. Kralj je vseeno ravnal naivno, klic ni bil primeren. Takoj mu je bilo jasno, kakšne so posledice in da ne bo več generalni sekretar LMŠ,« je po pogovoru s svojim dolgoletnim strankarskim kolegom dejal premier in predsednik stranke Marjan Šarec. Če bi poklical človek prave sorte, je dodal, zadeve ne bi prijavili. Šarec je poudaril, da ne gre za frakcije znotraj stranke, nasprotnikom pa sporočil, »naj ne triumfirajo preveč, da je lastnih pragov preveč, in če bi šli malo naokoli, bi ugotovili še marsikaj«.

Kaj so dejstva, kaj ustvarjanje vtisa

Politično kadrovanje seveda ni nič novega, nov tudi ni način, ki smo mu priča v tem primeru. »Novo pa je dejstvo, da so to prijavili, saj doslej niso še nikogar, vsaj ne na tako dramatičen način. Očitano dejanje Braneta Kralja, to je za stranko LMŠ še posebej nerodno, je v neposrednem nasprotju s tem, na čemer je LMŠ z Marjanom Šarcem na čelu zgradila svoj nastop in položaj na trgu političnih strank,« komentira politični analitik Andraž Zorko iz družbe Valicon. Po njegovih besedah se seveda pri tem ponuja vzporednica s prejšnjo vodilno stranko SMC in njenim voditeljem Mirom Cerarjem, ki je svoj položaj zgradila na deklarirani etičnosti in poštenosti, nato pa so se »zgodili« dodatki finančnega ministra Dušana Mramorja, kar je bilo prav tako v neposrednem nasprotju z deklarirano pozicijo.



»Skupna lastnost obeh primerov je politično amaterstvo – prekaljenim političnim akterjem se kaj takega pač ne dogaja,« je prepričan Zorko. Nekateri analitiki, tudi Zorko, so že nekaj časa napovedovali, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo naraščajoča podpora vodilni vladni stranki ustavila oziroma kaj bo tista prva večja afera, od katere gre lahko samo še navzdol. Razmerje je namreč premo sorazmerno – tako hitro, kot nova stranka pridobi podporo, tako hitro jo tudi izgubi. Edina »prednost« LMŠ v primerjavi s SMC v tem primeru je, da je SMC na volitvah dosegla zgodovinsko rekordno podporo, skladna s tem pa so bila tudi visoka, na trenutke nerealna pričakovanja. LMŠ pa je dosegla le tretjino tega rezultata in temu primerno nižja so bila tudi pričakovanja. Seveda bi bilo prezgodaj reči, da je to začetek konca podpore tej stranki, še dodaja Zorko, a bi bil zelo presenečen, če ne bo ravno ta afera tisti mejnik, po katerem za stranko LMŠ ne bo nič več tako, kot je bilo. Nekateri sogovorniki menijo, da imajo sekretarji strank v tem trenutku absolutno preveliko moč pri kadrovskih odločitvah.




 

Kaj se bo dogajalo naprej

Pristojne institucije, protikorupcijska komisija in SDH, prednostno obravnavajo prijavo Irene Prijović. Ali bo postopek iskanja novega direktorja Uradnega lista ponovljen, v SDH ne vedo, češ da je to v izključni pristojnosti nadzornikov te družbe. Predsednica nadzornega sveta Uradnega lista Irena Prijović je včeraj potek dogajanj, kako je generalni sekretar Šarčeve LMŠ Brane Kralj izvajal pritisk glede imenovanja Igorja Šoltesa za direktorja Uradnega lista, predstavila protikorupcijski komisiji. Kot je pojasnil njen prvi mož Boris Štefanec, so takšni nekorektni kadrovski postopki pri nas stalnica, tako na lokalni kot tudi na državni ravni. Komisija nanje vseskozi tudi javno opozarja, a zaman. Sankcij za Kraljevo ravnanje zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ne predvideva, vendar ocenjuje, da je sankcija že samo medijsko poročanje. Medtem v Transparency International Slovenia prav tako ugotavljajo, da kadrovanje v državnih podjetjih pomeni veliko korupcijsko tveganje, vendar odkrivanje oziroma preprečevanje korupcije »ni bilo prioriteta nekaj prejšnjih vlad in tudi ni prioriteta sedanje vlade«.