Za LMŠ nič več ne bo, kot je bilo

Generalni sekretar stranke LMŠ Brane Kralj se zaveda, da življenje teče po sinusoidni krivulji: enkrat si zgoraj, nato sledi padec. Kralj je eden redkih zaupnikov predsednika vlade Marjana Šarca. Skupaj z generalnimi sekretarji drugih strank usklajuje glavne kadrovske zadeve, o katerih nato formalno odloča še vlada. Usklajujejo se tudi o tistih, ki na dnevni red nikoli ne pridejo, vsaj uradno ne. Tako je bilo že vsa leta do zdaj in tako je tudi v času sedanje koalicije. Zanjo pa je značilno tudi, da se včasih prav nič ne usklajuje, ampak pomembne odločitve sprejmejo v ozkem krogu LMŠ. Zadnji tak primer je kandidatura Janeza Lenarčiča za evropskega komisarja, ko se je spet pokazala brezkompromisnost in tudi brutalnost Šarčevega ožjega kroga.



Generalni sekretar največje vladne stranke se je v centru medijske pozornosti znašel, ker je prvi nadzornici Uradnega lista Ireni Prijović sporočil, da »država pričakuje imenovanje Igorja Šoltesa za direktorja te državne družbe«. Če v spletni brskalnik odtipkate besedno zvezo »politične kadrovske menjave«, ta v nekaj sekundah najde več kot 125.000 zadetkov. Ni se torej smiselno sprenevedati. Politično kadrovanje v naši državi je dejstvo že desetletja, morda je nov politični amaterizem njegovih novih akterjev. Prekaljeni politični mački bi pritisk nedvomno izvajali drugače, na primer po posrednikih. Za generalnega sekretarja, ki je področje političnega kadrovanja obvladal najbolje, velja nekdanji dolgoletni sekretar LDS. Cesar, kot nekateri tudi pravijo Branetu Kralju, je sicer izjavil, da noče postati novi Gregor Golobič, a tudi če bi hotel, mu to ne bo dano.



Praksa političnega kadrovanja je torej stalnica, novost pa je prijava političnega pritiska. A dejanje Irene Prijović, tesne dolgoletne sodelavke Boruta Jamnika, enega najvplivnejših ljudi v Sloveniji v zadnjih letih, bi lahko razumeli tudi kot poskus njegovega obračuna z LMŠ, ki mu želi pristriči krila. Afera, ki je na naslovnice pripeljala prakso, ki dejansko traja že več let, pa je morda mejnik, pri katerem bi se kazalnik javnomnenjske podpore LMŠ lahko obrnil navzdol. Za LMŠ verjetno ne bo nič več tako, kot je bilo, karavana političnega kadrovanja pa bo šla žal naprej.