Poln Titov trg v poklon trem kameradom

Rudarjem – Aleksandru Judežu, Dejanu Črepu in Mitji Stropniku –, ki so izgubili življenje v ponedeljkovi tragični nesreči v jami Preloge Premogovnika Velenje, so se poklonili na žalni slovesnosti v Domu kulture Velenje. V prenosu jo je v grobni tišini na Titovem trgu spremljala množica ljudi. Tudi mnogi najmočnejši v solzah. Nekaj minut čez 19. uro so se oglasile sirene in vse je ugasnilo. Temo so razsvetljevale sveče pri spomeniku rudarja.

»Rudar vsak dan iz podzemlja naravi trga njene zaklade. In včasih ga narava opomni, kako zahtevna, nepredvidljiva in neizprosna je. Zaradi tega delo rudarja ni le poklic, je način življenja. Način življenja, ki zahteva znanje, moč, vztrajnost in tovarištvo. Vse to so vrline, ki rudarju omogočajo preživetje v spopadu s silami narave. In pogosto se pozablja, da rudarji s svojim trudom v podzemlju poganjajo življenje na površju,« je v govoru na žalni slovesnosti dejal generalni direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec. Od umrlih se je poslovil: »Dragi trije naši stanovski bratje, kamerati, čeprav vam je zemlja kruto vzela življenja, naj vam bo ta lahka.«

Sirene, ki so napovedale minuto molka, so se prvič oglasile opoldne, nato še nekaj minut čez 19. uro, ob uri, ko se je v ponedeljek zgodila nesreča. Takrat so ugasnile tudi luči na Titovem trgu, kjer se je spet zbrala množica ljudi ob spomeniku rudarja. Ljudje sveče tam prižigajo že od torka. FOTO: Črt Piksi

Svojim umrlim sodelavcem so se poklonili številni zaposleni v premogovniku, rudarji v svojih črnih uniformah, slovesnosti pa so se udeležili tudi predsednica RS Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob, ministri Andreja Katič, Bojan Kumer, Jože Novak in Boštjan Poklukar ter župana Velenja Peter Dermol in Šoštanja Boris Goličnik. Trikrat se je v spomin na umrle oglasila kanonada, posebej čustveno pa je bilo ob igranju Pihalnega orkestra Velenje in Rudarskega okteta Velenje.

Žalost

Ni mogoče opisati žalosti, ki je vela s polnega Titovega trga, predvsem ob prihodu svojcev umrlih z vsemi gosti, ki so ob spomeniku rudarja položili venec. Čeprav je zdaj precej drugače, je v še ne tako daljni preteklosti skoraj vsaka družina imela nekoga v rudniku. Ta je pravzaprav zgradil mesto, ki žaluje.

Nekaj sekund, ko je rudniška jama vzela tri življenja

Kaj pomeni biti rudar, v zadnjih letih še vedno vidimo na skoku čez kožo, ko julija, ob dnevu rudarjev, v rudarski stan sprejmejo novince. Vsi so ponosno opravljeni v črne uniforme, z rdečimi nageljni v gumbnicah. Takrat lahko človek začuti rudarski ponos, ki polni dolino. A rudarski poklic ni skok čez kožo na svetlem. Je delo pol kilometra pod zemljo. V temi, kjer si odvisen od sebe in svojih sodelavcev, stanovskih bratov (domačini jim pravijo »kameratov«).

Predsednik sindikata Premogovnika Velenje Simon Lamot je dejal, da se strinja s kolegom, ki je te dni povedal, da ti je rudarski poklic položen v zibelko ali pa ti ni: »Poklic te pokliče. Ko vstopiš v jamo, zelo hitro spoznaš, ali si za rudarja ali nisi. Niso le posebni pogoji dela – od prahu, prepiha … To je težavno, res naporno delo. Tu so še te potencialne nevarnosti, ki lahko v vsakem trenutku vse spremenijo. In takrat te bo v resnici rešil samo kamerat.«

Trikrat se je v spomin rudarjem zaslišala kanonada, sicer pa je bil Titov trg, kljub množici, tih. FOTO: Črt Piksi

Pomoč

Reševalci so delali brez premora, da bi rešili vse tri, ki jih je zalila mokra glina. Kljub nečloveškim naporom jim ni uspelo. Zdaj potrebujejo čas. Ne le za žalovanje, ampak tudi za celjenje ran, večina je šla tudi na pogovore s psihologi. Njim se je v govoru poklonil tudi Mavec: »Borili so se do zadnjega – ne le z izjemnimi silami narave, temveč tudi z omejitvami časa in človeških moči. S srcem in pogumom so vstopali v nevarnost, ne da bi oklevali, ker so želeli rešiti svoje tovariše. Kako težko je bilo tudi njim samim reševati življenja svojih prijateljev in sodelavcev, se boriti z naravo do zadnjega, v upanju, da morda pa le še ni prepozno. Njihova prizadevanja v teh preteklih dneh so primer človečnosti v najbolj plemeniti obliki.«

Velenje, Šaleška dolina žalujeta. FOTO: Črt Piksi

Lamot je v pogovoru dejal, da bi bilo vsem veliko lažje, če bi lahko nekoga preprosto pribili na križ: »Toliko energije se je nabralo v vseh teh dneh. Vsi vsepovsod pametujejo, kdo je kriv, kaj je krivo. Če bi bilo možno to preprečiti, bi preprečili.« Nato je stežka zaključil: »Žal je narava močnejša.« Sindikat je včeraj tudi pozval k pomoči za otroka preminulih rudarjev, organizirajo obliko skrbniških skladov, ki bodo omogočili dolgoročno pomoč. Sredstva zbirata Rdeči križ in Škofijska Karitas Celje.