Rudarski strokovnjak: Vdora, kakršen se je zgodil, niso mogli predvideti

Po ponedeljkovi nesreči v Premogovniku Velenje, v kateri so umrli trije rudarji, je najpomembnejše vprašanje varnost vseh, ki delajo skoraj pol kilometra pod površjem zemlje. Vodstvo Premogovnika Velenje je večkrat poudarilo, da je ta med najvarnejšimi rudniki na svetu, a da nesreče, kakršna je bila ponedeljkova, ni mogel predvideti nihče. O tem smo se pogovarjali s strokovnjakom dr. Željkom Vukelićem.

Željko Vukelić je predstojnik oddelka za geotehnologijo, rudarstvo in okolje Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. FOTO: RTVS

Predstojnik oddelka za geotehnologijo, rudarstvo in okolje Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani Željko Vukelić je previden pri ocenah, a vendarle jasno pove, da tega, kar se je zgodilo, niso mogli predvideti. Kaj takega se namreč ni zgodilo že več desetletij. Pa vendarle poudarja, da je treba počakati na vse preiskave, analize in ugotovitve rudarske inšpekcije. Le natančna analiza bo namreč pokazala, ali so bili upoštevani vsi ukrepi, ki jih sicer strogi (velenjski) varnostni standardi predpisujejo.

Ali se tovrstnih vdorov res ne da predvideti?

Ta vdor je res specifičen. Več kot 30 let že sodelujem s Premogovnikom Velenje, ne pri projektiranju, da ne bo narobe razumljeno. Kaj takega se še ni zgodilo, da bi v odkop vdrla glina iz sloja premoga. Na točki vdora, ko je kombajn zarezal, so se sile sprostile in glina je izbruhnila ter zalila delovišče. To ni predvidljivo, tako kot so nepredvidljivi tudi udari plina, leta 2003 sta zaradi tega umrla rudarja, in hribinski udari. Ob takih nesrečah vsakdo pomisli, da to ni varno delo. Seveda absolutne stoodstotne varnosti ni in vseh takih dogodkov ne moreš predvideti. Zato je to delo izpostavljeno določenim tveganjem, ker gre za podzemno eksploatacijo. Trdno sem prepričan, da takega dogodka ne moreš predvideti. Obstajajo pa projektne rešitve na odkopih. Nad krovnino so glina in vodonosni peski. Do konca 70. let prejšnjega stoletja so imeli pri proizvodnji veliko udarov mulja in vode. Potem pa so se razmere izboljšale z merili varnega odkopavanja in velenjsko metodo, ki dejansko, ne glede na to, ali hoče kdo v to verjeti ali ne, v rudarski stroki velja za strokovni standard varnega odkopavanja pod vodonosniki in je tudi priznana na znanstvenih konferencah. Glede na to, kar vem in kar poznam, tega dogodka ne bi mogel predvideti z nobenimi raziskavami.

Protokol za dan žalovanja: od odprtih žalnih knjig do minute molka

Nekateri rudarji razlagajo, da bi s prevrtavanjem to lahko preprečili, ker bi tako vedeli, kaj jih čaka. Generalni direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec pa je dejal, da bi tudi s prevrtavanjem ta material lahko odkrili samo po naključju. Kakšno je vaše mnenje?

Prevrtavanje je na teh odkopih tudi po standardih, ki jih imajo, predpisano. Prevrtava se v določenem obsegu na odkopu. To je varnostni ukrep, ki ga je treba izvajati. Premer take vrtine je od 40 do 100 milimetrov. To pomeni, da ob prevrtavanju lahko prevrtate mimo te ujete gline, torej v zdravi sloj. Prevrtavanje ni stoodstotno. Ni pa mogoče v tej tehnologiji prevrtavati na vsak meter po celotnem odkopu. Koliko je bilo prevrtavanja natančno na tem odkopu, bo pokazala temeljita analiza, ki je opravljena po vsaki taki nesreči. Zasledil sem izjavo nekdanjega rudarskega inšpektorja Matjaža Cerovca, ki meni, da je dogodek res nepredvidljiv, ker da so tudi ustrezno prevrtavali. Ne morem naštevati vseh varnostnih parametrov, ker bi potrebovali več ur za pogovor o vseh detajlih. Tisti, ki razlagajo, da bi to lahko preprečili, so bili na mestu samem in možno je, da imajo ta občutek, sam pa ne morem reči, ali je to res ali ne. Ko so se odmikali od odkopa, je bila prva informacija, da sta vdrla mulj in voda, da se je nekaj vdrlo iz krovninskih plasti. Ko so prišli na to mesto izbruha, so ugotovili, da gre za glino. Tudi opazovanja in predvidevanja, kaj se dogaja, so torej vse presenetila. Moja trditev je, da se kaj takega ni zgodilo zadnjih 30, 40 let, ni pa nujno, da se ni zgodilo nikoli. Konec koncev je rudnik letos uradno odprt že 150 let. Šele ko bo opravljena analiza rudarske inšpekcije in vseh drugih, ko bodo preiskali nesrečo, se bo pokazalo, ali so bili vsi varnostni parametri, vključno s prevrtavanjem, izpolnjeni.

Občani so že dan po nesreči začeli k spomeniku rudarja na Titovem trgu prinašati cvetje in sveče. Foto Špela Kuralt/delo

Koliko časa lahko odkop stoji, da torej ni proizvodnje premoga?

Obstajajo trije odkopi. Dva sta v jami Pesje in odkop v Prelogah, kjer se je zgodila nesreča. Odkopavanje premoga je dinamičen proces. Vsak dan, ko si neaktiven na odkopu, se pozna. Odkopi niso pripravljeni kot predori, skozi katere se vozimo. Ko kopljemo predor, moramo relativno hitro napredovati z odkopnimi deli. Zelo zelo hitro moramo odkopavati, čas je pomemben, potem začnemo to podpirati in predor statično graditi. Tudi rovi v premogovniku in odkopi imajo neko časovnico, ko jih je treba odkopati. Tudi zato so nekatere rudarje takoj pošiljali na vzdrževanje, rudnik je treba nujno prezračevati in podobno, tega se ne sme opuščati. Tudi ob praznikih imajo dežurstva, da rudnik vzdržujejo. Odkopi niso v takem stanju, da se ne bi porušili, če bi predolgo stali neodkopani. Ko se zaruši, nastanejo na površju ugreznine. Verjamem, da je po taki nesreči zelo težko aktivirati ljudi, da gredo spet na odkope. Časovnico poznajo na rudniku, ampak gotovo ne sme biti neodkopano več kot en teden, deset dni. Že to je preveč. Definitivno pa morate odkopavati in vzdrževati rudnik v fazi odkopavanja.

Vzdrževanje, ne proizvodnja premoga, mora biti dnevno?

Seveda. Proces je sicer zelo mehaniziran, ampak vse je časovno zelo omejeno. Za lažjo predstavo si zamislite, da doma na vrtu naredite luknjo. Če je to zemljina, se vam bo sčasoma zasula. In tudi v rudniku je časovna komponenta. Lahko je 14, 10 dni ali pa manj, da je stvar obvladljiva in da premog lahko naprej varno odkopavaš.

Direktor Mavec je že za včeraj napovedal nadaljevanje proizvodnje na odkopu B v jami Pesje, ker da so se pojavile deformacije.

To je čisto strokovno utemeljeno. Če pa se postaviva v kožo rudarja, ki mora na ta odkop, so pa pomembni drugi elementi, o katerih kot inženir težko presojam.

Če kdo po tragediji ne bo zmogel v jamo, ne bodo nikogar silili

Ta teden smo večkrat slišali, da Premogovnik Velenje sodi med najvarnejše podzemne rudnike na svetu. Je to res?

Do dimenzije »svet« bi se težko opredelil, nedvomno pa po vseh standardih velja za enega najvarnejših v Evropi. Tudi podzemna eksploatacija v Nemčiji je zelo varna, tudi tam veljajo zelo visoki standardi. Če pa gremo v primerjavo z bližnjo okolico, take rudnike imamo še v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Makedoniji, pa velenjski rudnik varnostne standarde zelo visoko presega. Vendar je varnost vedno pogojena z ljudmi. V sistemu varnosti morajo ljudje s svojo vlogo in ukrepi slediti projektiranim standardom.

Že ob postavljanju bloka Teš 6 smo poslušali, da premoga ni dovolj. Posamezni rudarji so že več let opozarjali, da se koplje predaleč, na območja, ki so (pre)nevarna. Smo šli predaleč, pregloboko?

Tudi do mene so prišle takšne informacije. Glede zalog premoga smo kot stroka že malo obupali, ker se na zaloge premoga že vsi spoznajo in govorijo, da zavajamo in da premoga ni. Več kot 90 milijonov ton je potrjenih zalog na državni ravni. To potrjujejo strokovnjaki, v rudarski zakonodaji je vse zelo natančno definirano. Največja debelina ležišča premoga je približno 170 metrov. To nastaja več milijonov let, in ko je lignit nastajal, sloj ni povsod homogen, torej pogoji niso povsod enaki. Temu se je treba ustrezno prilagoditi, in sicer tako, da v določenem delu sloja pustiš več premoga, da ne izkoplješ vsega. So določeni deli jame, kjer še ni bilo toliko izkopanega, vem, da imajo ponekod težave, delajo različne pretesarbe (popravila jamskih prog, op. p.) in tako naprej. To so procesi. Do tega, ali je bil prav v tem delu proge, kjer se je to zgodilo, tak problem, bi se težko opredelil. Sloj ni povsod homogen, po drugi strani pa obstaja psihologija od danes do jutri. Dajmo več ali dajmo manj premoga. Leta 2033 bomo rudnik zaprli. Tudi vprašanje smiselnosti, dolgoročnosti, kaj se bo zgodilo, je element, ki obstaja pri ljudeh. Morda je ta del bolj izpostavljen določenim geomehanskim, hidrogeološkim pogojem. To regulirajo z odkopno višino premoga. Najvišja dovoljena odkopna višina je okoli 18 metrov. Če posegaš previsoko, vdreta pesek in mulj. Tu, kot vem, je bila odkopna višina 20 metrov pod krovnino, torej okoli deset metrov. Večja, kot je odkopna višina, več premoga pridobiš. Ko je odkopna višina nižja, ga nekoliko več pustiš. Projektanti, rudarski inženirji to upoštevajo po teh varnostnih merilih. To pomeni, da v območju, kjer so pogoji težji, pustiš več premoga neizkopanega.

Žalna knjiga je odprta na kapiji Premogovnika Velenje. Foto Špela Kuralt/delo

Direktor je omenil, da bodo morda to odkopno polje zaprli. Kaj morajo tam še narediti?

Tam je strojna oprema, podporje. Ko se umikate iz odkopa, imate verižne transporterje, strojno opremo, s katero izkopavate, kombajn … Prebral sem, da je bil ta odkop že proti koncu. Videl sem, da vseh analiz še ni narejenih. Zelo so previdni, da se ne bi sprožil še kakšen izliv gline. Lahko da bodo dela v tem odkopu nadaljevali, a na podlagi tega, kar slišim, najverjetneje ne. Je pa treba v vsakem primeru od tam pospraviti celotno strojno opremo. Demontirati in potem odkop zapustiti.