Galerija
Pogrebi zasebnikom, pokopališča občinam?
Zdaj, ko je zahteva Združenja občin za ustavno presojo zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti padla iz formalnih razlogov, je na vrsti zahteva Državnega sveta.
Pogrebna in pokopališka dejavnost sta pred tremi desetletji veljali za dejavnost posebnega družbenega pomena. Foto Igor Mali Mali Igor
6. 5. 2020 | 06:00
6:04
A+A-
Ljubljana – Zahteva Združenja občin Slovenije (Zos) ustavnemu sodišču, naj oceni ustavnost zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti, je po širih letih dobila epilog: sodišče jo je zavrglo. Še zmeraj pa na presojo čaka zahteva Državnega sveta – prav tako iz 2016 -, ki dokazuje, da zakon v treh členih »posega v izvirne naloge občin, financiranje lokalnih skupnosti in v človekovo dostojanstvo«.
Robert Martinčič, direktor ljubljanskega pogrebnega podjetja Žale in predsednik komisije za pogrebno dejavnost GZS-ZKG, je glede zahteve Državnega sveta (DS), ki je leta 2016 na zakon izglasoval veto, optimističen. Kakor pravi, je ustavno sodišče zahtevo Zosa zavrglo iz formalnih razlogov. O zahtevi DS, ki je » zahtevno in kompleksno gradivo, ki obsega skoraj šestdeset strani«, pa je prepričan, da jo bo »vsebinsko obravnavalo in sprejelo ustrezno odločitev«.
Spremenjeni zakon ima po mnenju občin, na pobudo katerih je DS vložil ustavno presojo, to so Skupnost občin in Združenje mestnih občin ter občina Ljubljana, precejšen vpliv na proračune, saj bodo morale občine zemljišča v zasebni lasti odkupiti. Zemljišč v lasti občin, na katerih so pokopališča, je manj kot polovica. Samo z urejanjem lastništva pokopališč bi imele občine prek pet milijonov evrov sodnih stroškov. Občine je tudi strah, da bi dobičke od pogrebne dejavnosti zasebniki obdržali zase, državo pa obtožujejo, da s tem, ko pogrebno službo razglaša za tržno dejavnost, opušča dolžni nadzor nad upoštevanjem načela pietete.
Če sta pogrebna in pokopališka dejavnost pred tremi desetletji veljali za dejavnost posebnega družbenega pomena, kasneje pa za gospodarski javni službi, ju novi zakon deli po dobičkonosnosti. Organizacija pogreba prinaša zaslužek, upravljanje in urejanje pokopališč pa »strošek«.
To je med drugim tudi največja »zamera«, ki jo imajo občine v Zosu do zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti. Po njihovem pogrebno dejavnost prepušča trgu, medtem ko »nedobičkonosna« pokopališka in 24-urna dežurna služba ostajata v občinski pristojnosti. »Novi zakon namesto javnega interesa zasleduje interes zasebnih podjetjih po zaslužku,« pravijo v Zosu in dodajajo, da sta po zakonu o lokalni samoupravi urejanje, upravljanje in skrb za lokalne javne službe ter organiziranje pokopališke in pogrebne službe izvirni nalogi občine. Žal se občine ne morejo pohvaliti z ažurnim usklajevanjem svojih odlokov o izvajanju pogrebne in pokopališke dejavnosti z zakonodajo: takih naj bi bila le petina. Dovoljenje za opravljanje pogrebne dejavnosti imajo v Sloveniji sto trije izvajalci.
Za ljubljanske Žale in Pogrebno podjetje Maribor je to glavna dejavnost, ostalo so manjša zasebna in komunalna podjetja. Žale letno beležijo okrog 2800 pogrebov, mariborsko podjetje okrog tisoč, vsa druga skupaj približno petsto.
Robert Martinčič, direktor ljubljanskega pogrebnega podjetja Žale in predsednik komisije za pogrebno dejavnost GZS-ZKG, je glede zahteve Državnega sveta (DS), ki je leta 2016 na zakon izglasoval veto, optimističen. Kakor pravi, je ustavno sodišče zahtevo Zosa zavrglo iz formalnih razlogov. O zahtevi DS, ki je » zahtevno in kompleksno gradivo, ki obsega skoraj šestdeset strani«, pa je prepričan, da jo bo »vsebinsko obravnavalo in sprejelo ustrezno odločitev«.
Direktor Žal Robert Martinčič v drugo upa na pozitivno odločitev ustavnih sodinikov o zakonu o pogrebni in pokopališki dejavnosti. Foto Leon Vidic/delo
Spremenjeni zakon ima po mnenju občin, na pobudo katerih je DS vložil ustavno presojo, to so Skupnost občin in Združenje mestnih občin ter občina Ljubljana, precejšen vpliv na proračune, saj bodo morale občine zemljišča v zasebni lasti odkupiti. Zemljišč v lasti občin, na katerih so pokopališča, je manj kot polovica. Samo z urejanjem lastništva pokopališč bi imele občine prek pet milijonov evrov sodnih stroškov. Občine je tudi strah, da bi dobičke od pogrebne dejavnosti zasebniki obdržali zase, državo pa obtožujejo, da s tem, ko pogrebno službo razglaša za tržno dejavnost, opušča dolžni nadzor nad upoštevanjem načela pietete.
»V Združenju občin Slovenije smo zagovarjali rešitev, da se za pokopališko dejavnost in del pogrebne dejavnosti (24-urno dežurstvo) ohrani režim obvezne občinske gospodarske javne službe (GJS). Predlagali smo, naj bo odločitev o načinu izvajanja dela pogrebne dejavnosti, ki ga zakon ne opredeljuje kot obvezno GJS, prepuščena posamezni občini. Občina jo lahko opredeli kot izbirno GJS ali pa jo prepusti trgu. V primeru režima GJS občine tako bodisi podelijo koncesijo bodisi zagotovijo opravljanje te službe v režijskem obratu, javnem podjetju ali javnem gospodarskem zavodu.
Odnos do mrtvih je eno temeljnih civilizacijskih vprašanj, zato pri normativnem urejanju obstaja močan javnopravni interes, ki od države zahteva varovanje določene civilizacijske ravni glede ravnanja z mrtvimi (v teh mejah se mora gibati tudi zakonodajalec, ko ureja vprašanja, povezana s pokopom umrlih oziroma z ravnanjem z njihovimi posmrtnimi ostanki). Poudarjamo, da pogrebna in pokopališka dejavnost tzahtevata poseben javnopravni režim zaradi pietetnih, zdravstvenih, sanitarno-higienskih in drugih razlogov, da temu pritičejo zahteve in visoki standardi, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci te dejavnosti, da mora biti delovanje na tem področju v skladu z najvišjimi etičnimi standardi in družbeno odgovornostjo. To pa je mogoče učinkoviti zagotavljati le, če je vzpostavljen učinkovit režim in nadzor nad opravljanjem dejavnosti.«
Združenje občin Slovenije
Odnos do mrtvih je eno temeljnih civilizacijskih vprašanj, zato pri normativnem urejanju obstaja močan javnopravni interes, ki od države zahteva varovanje določene civilizacijske ravni glede ravnanja z mrtvimi (v teh mejah se mora gibati tudi zakonodajalec, ko ureja vprašanja, povezana s pokopom umrlih oziroma z ravnanjem z njihovimi posmrtnimi ostanki). Poudarjamo, da pogrebna in pokopališka dejavnost tzahtevata poseben javnopravni režim zaradi pietetnih, zdravstvenih, sanitarno-higienskih in drugih razlogov, da temu pritičejo zahteve in visoki standardi, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci te dejavnosti, da mora biti delovanje na tem področju v skladu z najvišjimi etičnimi standardi in družbeno odgovornostjo. To pa je mogoče učinkoviti zagotavljati le, če je vzpostavljen učinkovit režim in nadzor nad opravljanjem dejavnosti.«
Združenje občin Slovenije
Delitev po dobičkonosnosti
Če sta pogrebna in pokopališka dejavnost pred tremi desetletji veljali za dejavnost posebnega družbenega pomena, kasneje pa za gospodarski javni službi, ju novi zakon deli po dobičkonosnosti. Organizacija pogreba prinaša zaslužek, upravljanje in urejanje pokopališč pa »strošek«.
Dosedanja ureditev, pravijo v Zosu, je občinam omogočala prelivanje sredstev iz pogrebne dejavnosti, torej dejavnosti, ki je prinašala dobiček, v dejavnost upravljanja in urejanja pokopališč. Z novim konceptom opredelitve pogrebne dejavnosti je to onemogočeno, saj bo občinam odvzeta dejavnost, s katero se pokrivajo stroški obvezne gospodarske javne službe. Prav tako se na izvajalce pokopališke dejavnosti prenašajo organizacijske in izvedbene naloge. Da bi občine celotno breme pokopališke dejavnosti prevalile na občane, zaradi težkega gmotnega položaja mnogih, ni pričakovati. To dejansko pomeni novo finančno obremenitev občin.
To je med drugim tudi največja »zamera«, ki jo imajo občine v Zosu do zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti. Po njihovem pogrebno dejavnost prepušča trgu, medtem ko »nedobičkonosna« pokopališka in 24-urna dežurna služba ostajata v občinski pristojnosti. »Novi zakon namesto javnega interesa zasleduje interes zasebnih podjetjih po zaslužku,« pravijo v Zosu in dodajajo, da sta po zakonu o lokalni samoupravi urejanje, upravljanje in skrb za lokalne javne službe ter organiziranje pokopališke in pogrebne službe izvirni nalogi občine. Žal se občine ne morejo pohvaliti z ažurnim usklajevanjem svojih odlokov o izvajanju pogrebne in pokopališke dejavnosti z zakonodajo: takih naj bi bila le petina. Dovoljenje za opravljanje pogrebne dejavnosti imajo v Sloveniji sto trije izvajalci.
»Nedobičkonosna« pokopališka in 24-urna dežurna služba ostajata obvezni občinski gospodarski javni službi. Foto Rajšek Bojan
Za ljubljanske Žale in Pogrebno podjetje Maribor je to glavna dejavnost, ostalo so manjša zasebna in komunalna podjetja. Žale letno beležijo okrog 2800 pogrebov, mariborsko podjetje okrog tisoč, vsa druga skupaj približno petsto.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji