V nadaljevanju preberite:

Ljudje umiramo tako, kot živimo – različno. Tudi žalujemo različno in z boleznijo in smrtjo se spopadamo, kakor vemo in znamo. Vsak po svoje. A včasih so stiske prehude, da bi jih človek nosil sam. Že od leta 1995 umirajočim in njihovim družinam po vsej državi, v urbanih in ruralnih okoljih, v najtežjih trenutkih pomagajo v območnih odborih Slovenskega društva Hospic.

Želja po prostovoljni pomoči, dobrem delu in želja, da bi pustil pečat na ljudeh in v svetu, kot sam pravi, je v mozirski odbor, enega od dvanajstih območnih odborov Slovenskega društva Hospic, pripeljala tudi 20-letnega študenta podjetništva Jona Kanjirja. Za seboj je preprosto dobro pustiti nekaj dobrega, pojasnjuje, in ljudem, s katerimi si deli čas in prostor, omogočiti, da bodo ob njem prijetneje živeli.

Sicer pa z društvom sodeluje od izida svoje druge avtorske slikanice, Luka premaga žalost, namenjene otrokom od tretjega do desetega leta. Društvo je takrat slikanico vzelo kot priporočeno gradivo za žalujoče otroke, se spominja: »To je bila zame velika spodbuda za nadaljnje sodelovanje. Vedno mi je bilo prijetno govoriti o življenju in hkrati o smrti, ker se je nisem nikoli bal. Sošolci v srednji šoli, predvsem dekleta, so, kadar je beseda nanesla na smrt, vedno v strahu govorili: 'Ne, samo ne smrti, jaz imam še toliko za doživeti.' Ravno zato si želim o smrti govoriti z mladimi.«