Pobrali bomo še več davkov

Slovenci pridno plačujemo davke, v več kot 95 odstotkih svoje obveznosti do države plačamo prostovoljno. Odmerjene davčne obveznosti so torej plačane brez uporabe postopka davčne izvršbe. Evropska komisija Slovenijo uvršča med šest držav z najnižjo davčno vrzeljo (razmerje med dajatvami, ki bi morale biti plačane, in dejansko plačanimi dajatvami) na področju DDV, za nami so uvrščene vse države članice, s katerimi se Slovenci tako radi primerjamo in jih hvalimo, na primer Avstrija, Nemčija, Francija, Velika Britanija, poudarja Peter Jenko, ki je sredi tedna prevzel vodenje Finančne uprave Republike Slovenije (Furs). Davčna vrzel se je leta 2017 zmanjšala na 3,5 odstotne točke oziroma za skoraj polovico. V letu 2016 je dosegla še 6,7 odstotka, evropsko povprečje pa je 11 odstotkov.

Furs prevzema v dobri kondiciji. Ta vsako leto pobere več – eden od temeljnih vzrokov za rast javnofinančnih prihodkov je seveda konjunktura. Dejstvo pa je, da podatki tudi kažejo, da je neto rast javnofinančnih prihodkov višja od rasti BDP in rasti potrošnje. Analiza prihodkov ob hkratnem upadanju davčnega dolga ob koncu proračunskega leta kaže, da se je delež dolga v pobranih javnofinančnih prihodkih zadnja štiri leta zmanjšal za 3,1 odstotne točke in kaže večjo učinkovitost pobiranja dajatev. Ob enaki učinkovitosti bi namreč razmerje med obema kategorijama ostalo enako oziroma bi davčni dolg sledil rasti javnofinančnih prihodkov.
 

Prvo informacijo, da se bo vodstvo Fursa zamenjalo, je bilo iz LMŠ slišati pred koncem lanskega leta, skoraj leto dni pred potekom mandata vaše predhodnice. Ste član te stranke?

Nisem član nobene stranke. O kandidaturi za generalnega direktorja sem začel razmišljati, ko je postalo jasno, da obstaja verjetnost za zamenjavo vodstva, torej tik pred iztekom roka za prijavo na razpis, in to predvsem zato, ker je po mojem treba razmišljati o kontinuiteti dela.
 

Furs naj bi od dohodnine pobral 138 milijonov evrov manj, izpad bo nadomestil s 64 milijoni evrov na račun višje obdavčitve podjetij in kapitala, večji del tega primanjkljaja – 74 milijonov – bo po pričakovanjih finančnega ministra nadomestil s tako imenovanimi mehkimi ukrepi, predvsem ukrepi boja proti davčnim utajam in davčnim goljufijam ter spodbujanjem prostovoljnega plačevanja davkov. Nekateri ocenjujejo, da je to nerealno.

Zagotovo je 74 milijonov evrov kar nekaj denarja, in če bi računali le na to, da jih je mogoče pobrati neposredno z učinki nadzorov, to najbrž res ne bo šlo. Napačno je razumevanje, da bomo ta denar zagotovili z dodatnimi odmerami v nadzornih postopkih. Vsekakor bo treba še več delati na področju kvalitete storitev in digitalizacije, nekaj rezerv pa je še v ukrepih davčne izvršbe. Znesek, ki ga omenjate, predstavlja le okoli štiri promile vseh javnofinančnih prihodkov, zato je bolj bistveno, koliko več denarja bo Furs pobral kot celoto. Pričakujemo, da nam bo na račun boljšega pobiranja davkov nasploh uspelo pobrati celo več kot 74 milijonov evrov.


 

Neprijetno vas je presenetilo proračunsko dopolnilo, s katerim so vam poslanci odvzeli šest milijonov evrov.

Ta odločitev za Furs pomeni veliko upočasnitev razvijanja IT-sistemov, imamo še nekaj zelo starih odmernih sistemov, tudi starejših do 30 let, ki jih je treba prenoviti. V tem primeru lahko najbrž pozabimo tudi na razvoj mobilne aplikacije, razvoj prediktivne analitike in avtomatiziranega zaznavanja tveganj, pa tudi razvoj sistemov, ki jih moramo implementirati skladno z EU-zakonodajo, na primer paket e-commerce ter razvoj carinskih IT-sistemov.


 

Nimate notranjih rezerv?

Toliko, da bomo lahko vzdrževali sedanji IT, kaj več pa ne. Tisti, ki je to odločitev sprejel, se ne zaveda pomembnosti tega, kar finančna uprava počne, država si s tem dejansko žaga vejo, na kateri sedi. V tej fazi na že sprejeto poslansko odločitev seveda ne moremo vplivati, je pa treba najti rešitev, morda s pomočjo proračunske rezerve in prerazporeditev. Zadeva je namreč preveč problematična, da bi ostala nerešena.
 

Bo pod vašo taktirko Furs črkobralski ali bolj prijazen do zavezancev? Naj omenimo primer zbiranja denarja za bolnega dečka Krisa – če ne bi v Delu opozorili na težavo, bi mu odmerili dohodnino?

Zavedati se je treba, da poslovanje »po domače« v davčnem pravu ni sprejemljivo, sploh pa ne, ko gre za dobrodelni namen in ko so v igri oprostitve davkov, pogojene z natančno določenimi dejstvi. Furs je šel v tem primeru nekoliko iz svojih rednih okvirov in v luči humanitarne situacije predlagal rešitve, čeprav je to v prvi vrsti naloga davčnih zavezancev. V tem konkretnem primeru smo že zelo zgodaj zaznali, da bo lahko nastal davčni problem, in ko se je vprašanje pojavilo v medijih, so bile rešitve že na dlani.



Črkobralstvo, kot to imenujete, je zame dobesedno, robotsko razlaganje predpisov, ki uporablja striktno in samo jezikovno metodo razlage. Črkobralstvo je lastnost slabih pravnikov in uslužbencev, ki se bojijo sprejeti odgovornost za odločitve. V pravu pa ne uporabljamo le jezikovne razlage, pač pa predvsem logično in namensko. Tako pridemo do zakonite in pravične odločitve, ki mora biti tudi življenjska. Upam si trditi, da Furs v veliko primerih ravna tako, sam pa si bom v mandatu prizadeval, da bo izvajanje predpisov še boljše.
 

Se strinjate z oceno, da je največja težava Fursa prevelika samostojnost davčnih inšpektorjev?

Meje njihove samostojnosti so jasne, kar pomeni, da niso dolžni sprejemati konkretnih navodil v primeru, v katerem vodijo postopek. Na splošno z nekakšno arbitrarnostjo inšpektorjev, kot namigujete, nimamo težav. Inšpektorji so se tudi pripravljeni pogovoriti o težavi, če nanjo naletijo, tako s kolegi kot s svojimi vodji. Zelo redko se zgodi, da kdo »trmari« po svoje, nihče od inšpektorjev pa si ne želi, da bi njegov primer padel, bodisi na drugi stopnji bodisi pred sodiščem.

V Finančni upravi pozorno spremljamo upravno in sodno prakso in materialno pravo uporabljamo skladno z njo. Primeri pa so različni, jasno je tudi, da je davčna zakonodaja zapletena in praksa včasih ni izdelana. V takšnih razmerah se tako zavezancu kot tudi inšpektorju lahko zgodi, da sprejme odločitev, ki je na koncu spoznana kot napačna. Zato to ne sme biti nič alarmantnega in je predmet sanacije s pravnimi sredstvi.
 

Furs mora na podlagi sodb vračati denar zaradi napačne odločitve inšpektorjev, v povprečju je tega za okoli 240.000 evrov na leto. Ali so za takšne primere inšpektorji sankcionirani?

Ko smo analizirali primere, v katerih smo vračali davek in zamudne obresti, smo ugotovili, da je velika večina teh zadev posledica sodnih odločitev. Ampak ne moremo reči, da gre za napačno ravnanje inšpektorjev, če na primer odločitev potrdi organ druge stopnje, potrdi jo tudi upravno sodišče, potem pa vrhovno sodišče odloči drugače. Jaz to vidim kot primer delovanja sistema, ne obratno. Prepričan sem, da se inšpektorji trudijo, da bi bile njihove odločitve pravilne in zakonite, pri tem pa uporabljajo vse svoje strokovno znanje.
 
Naši inšpektorji so odškodninsko odgovorni, če protipravno povzročijo škodo z naklepom ali iz hude malomarnosti. Zavezanec lahko od inšpektorja škodo uveljavlja samo, če gre za kaznivo dejanje. V drugih primerih pa lahko odškodnino zahteva od države, ki ima nato lahko regresni zahtevek od uslužbenca.
 

Kaj pa sankcije v sami upravi? Znan je samo primer odpovedi delovnega razmerja Đorđetu Periču.

Res je. Te sankcije so skladne z delovnopravno zakonodajo.
 

Včasih so lahko posledice odločitev inšpektorjev usodne za posameznike. Znan je primer Igorja Štembergerja iz Ilirike, ki je prepričan, da bo dobil nazaj svojih 3,5 milijona evrov. Da je odmero plačal, je moral prodati eno od svojih podjetij.

Bom najprej odgovoril na načelni ravni – vem, da zaradi odločitev inšpektorjev lahko nastanejo zelo hude posledice za posameznika, še zlasti če se čez nekaj let izkaže, ko je na primer zavezanec že tako rekoč nehal poslovati, da je bila odločitev davčnega inšpektorja napačna.

Rešitve je treba iskati v tem, da bi omejili pravila o nesuspenzivnosti pravnih sredstev, kar z drugimi besedami pomeni, da bi pritožba praviloma zadržala izvršitev do dokončnosti. Zdaj je to mogoče le v primerih, ko kaže, da obstaja velika verjetnost, da bo zavezanec s pritožbo uspel. Takšnih odlogov izvršbe ni veliko, ocenjujem, da bi jih moralo biti več. Uvesti bi morali avtomatizem pri večjih odmerah, na primer nad 50.000 ali 100.000 evrov. Seveda pod pogojem, da bi inšpektor ta dolg zavaroval. Če je namreč zavarovan, ne vidim razloga, da ne bi do pravnomočnosti ali pa vsaj do dokončnosti postopka izvršbo zadržali.



Konkretni primer, ki ga omenjate, je povezan s posledicami 68.a člena zakona o davčnem postopku. Kot veste, je v zvezi z njim podana pobuda za oceno ustavnosti, že več kot dve leti čakamo na odločitev ustavnega sodišča. Če se izkaže, da se je v tem postopku zgodila napaka, bo seveda denar, skupaj z obrestmi, vrnjen. Sam člen, upam, da bo ostal tudi v prihodnje, ker je najbolj normalna stvar, da davčna administracija lahko od nekoga zahteva pojasnila o razliki med tem, koliko prihodkov je prijavil in koliko je trošil oziroma kolikšno je premoženje, s katerim razpolaga. Obstaja pa prostor za spremembo tega postopka, da bi tovrstnih postopkov Furs lahko opravil več.
 

Doslej ste se, kolikor vem, odločili le enkrat razkriti davčne tajnosti v primeru enega zavezanca, Roka Snežiča, ki je vašima davčnima inšpektoricama očital nevestno delo.

Gospodu, ki ga omenjate, je finančna uprava v inšpekcijskem postopku odmerila davek in na tej podlagi je bil tudi kazensko preganjan in pravnomočno obsojen. Po mojem mnenju je včasih deležen neupravičene medijske pozornosti, saj ga javnost večkrat dojema kot nekoga, ki mu je uspelo premagati sistem, vendar je to daleč od resnice.
 
Če zavezanec v medijih enostransko prikazuje dejstva, ima Furs po zakonu možnost, da razkrije podatke, ki so sicer davčna tajnost. Moram pa reči, da je prišel čas za razmislek o institutu davčne tajnosti. Včasih bi si namreč želeli, da bi lahko javno objavili določene primere, v katerih je pravnomočno ugotovljeno, da je šlo za utajo ali pa za zlorabo rezidentskega statusa. Po mojem mnenju bi to pomenilo korak k večjemu zaupanju javnosti v delo Fursa. Treba je spremeniti zakon o davčnem postopku, kar bomo v kratkem predlagali, saj smo se o tem s finančnim ministrstvom že pogovarjali. Ocena, da Furs ne ravna enako v velikih in malih primerih, pač ne drži.


 

Furs razpolaga s podatki o sredstvih na bančnih računih zavezancev v tujini. Od kod predsedniku vlade podatek, s katerim je nastopal ob utemeljevanju ideje o ukinitvi dodatka za delovno aktivnost, da so v tujini primeri, ko ima zavezanec 200.000 evrov na računu? 

Težko komentiram, ker te izjave ne poznam in ne vem, na podlagi katerih podatkov je bila dana. Podatki, ki jih mi pridobimo v mednarodni izmenjavi, so vsekakor davčna tajnost in se tudi ne morejo posredovati drugim organom. Podatki, ki so predmet mednarodne izmenjave, se namreč v osnovi lahko uporabijo le za izvajanje in uveljavljanje nacionalne zakonodaje s področja obdavčenja, medtem ko je uporaba za druge namene, kot namene obdavčitve, omejena in regulirana skladno z mednarodno pogodbo, po kateri se ti podatki izmenjujejo. To pomeni, da Furs zavezujejo določbe glede varovanja in razkrivanja podatkov. Drugi organi, na primer centri za socialno delo, podatkov, pridobljenih v mednarodni izmenjavi, ne dobivajo neposredno, ampak prek podatkov o obdavčljivih dohodkih.
 

Kar nekaj razvpitih posameznikov se je dejansko ali pa tudi le formalno preselilo v Dubaj, nekdo se mi je pohvalil, da je bil pred tem v Sloveniji drugi največji plačnik dohodnine. Zdaj je ne plačuje več.

To drži. Zadevo smo zaznali in vemo za te primere. Posamezni zavezanci z visokimi dohodki s pomočjo svojih davčnih svetovalcev ustvarijo okoliščine, ki jim omogočajo pridobitev statusa rezidenta v Združenih arabskih emiratih ali drugje, in hkrati zahtevajo ugotovitev statusa nerezidenta Republike Slovenije. Opravljamo revizijo teh primerov. Ugotavljamo, ali je bil nerezidentski status pravilno ugotovljen ali pa gre morda za fiktivno odjavo stalnega prebivališča oziroma nasploh za neskladje med izkazanim statusom in realnim stanjem. O nekaterih posameznikih tako ugotavljamo, da še naprej živijo v Sloveniji in imajo tukaj svojo družino, plačujejo stroške stanovanja in svoje plačilne kartice uporabljajo v Sloveniji ...
 

Imate dostop tudi do naše porabe na plačilnih karticah?

Imamo, vendar ne še avtomatično, pač pa na konkretno zahtevo.
 

Danes je prijavljenih več kot 81.000 bančnih računov v tujini, pred avtomatično izmenjavo podatkov leta 2015 jih je bilo le okoli 25.000. Kaj ste odkrili, ko ste dobili podatke iz tujine, kdo ima račune v tujini in zakaj, gre za izogibanje davkom?

Ne. Razlogi so različni, v današnjih časih bi odprtje računa v tujini res težko povezovali z davčno evazijo. Vse več zavezancev se namreč odloča za odprtje računov v tujini zaradi nižjih stroškov na primer spletnih bank, zaradi dela v drugih državah in podobno.