Po pesimističnem scenariju lahko na slovenski obali dobimo dva otoka

Prognoze kažejo, da se bo gladina morja do leta 2100 dvignila za več kot en meter, po optimističnem scenariju pa za okoli 60 centimetrov, pravi dr. Primož Banovec, direktor Inštituta za vodarstvo, ki je po naročilu Direkcije za vode izdelal strokovne podlage za strategijo prilagajanja rabe in dejavnosti obalnega pasu zaradi vpliva podnebnih sprememb na višino gladine morja.

Izsledke so danes prvič predstavili na posvetu, ki sta ga organizirala Fakulteta za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in Javni zavod za spodbujanje podjetništva in razvojne projekte občine Izola. Gre sicer za del širše strategije, ki nastaja pod okriljem resornih ministrstev za okolje, podnebje in energijo ter za infrastrukturo, nared pa naj bi bila v prihodnjem letu.

»Naša obalna mesta, za razliko od tistih, ki so ob oceanih, niso izpostavljena visokemu plimovanju, a so - prav zato - ogrožena, ker so zgrajena zelo blizu morja. Za leto 2100 se tako izrisuje zelo pesimističen scenarij - da dobimo dva otoka Izolo in Koper,« razlaga Banovec. Kot nadaljuje, gre pri predvidenem več kot enometrskem zvišanju gladine morja le za dvig srednje gladine morja in pri tem niso upoštevani ekstremni dogodki, kot so ekstremna plimovanja. Po njegovih besedah prihajajoče razmere zahtevajo preplet ukrepov, začenši z gradnjo fizične zaščite po zgledu Nizozemske. »Nekatere manjše ukrepe sicer že izvajamo s postavljanjem nasipov v solinah in s črpališčem na koprski bonifiki, a bodo izzivi, s katerimi se bodo soočili naši vnuki in pravnuki, zahtevali še bistveno več,« opozori.

Tako bo predvidoma videti Izola po dvigu morske gladine leta 2100. FOTO: Inštitut za Vodarstvo

Že zdaj je očitno, da bo treba prenoviti kanalizacijski sistem obalnih mest, v katerega vse pogoje vdira morska voda, kar povzroča tudi težave čistilnim napravam, ki so prilagojene na sladko vodo. Po eni od ocen bi ta strošek znašal okoli 100 milijonov evrov. Gradbena zaščita izpostavljenih obalnih območij z nasipi, črpališči, zapornicami ali sistemski dvigi površin pa bi zahtevala celo do dve milijardi evrov. »To se sliši ogromno, a gre za naložbe, ki naj bi bile razporejene na več generacij do konca tega stoletja,« podčrta. Ob tem predstavljajo izziv tudi kulturno zaščitena mestna jedra, kot je denimo v primeru poplavno močno ogroženega Pirana. Glede na majhnost slovenske obale je časa za ukrepanje dovolj, pomiri sogovornik, je pa skrajni čas za načrtovanje teh ukrepov oziroma za sprejem ustrezne strategije. Po najbolj črnem scenariju, ki upošteva stalitev ledenikov na Grenlandiji in Antarktiki, bi se v skladu s strokovnimi predvidevanji lahko do leta 2300 morska gladina dvignila celo za 33 metrov.

Obalne občine same ne bodo zmogle

Marko Starman, pravnik in direktor strunjanskega krajinskega parka, je opozoril na pomanjkljivost slovenske zakonodaje z vidika specifičnih vprašanj, povezanih z morjem. Po njegovem bi bilo najbolj smiselno to specifiko upoštevati že v okviru obstoječe protipoplavne ureditve. Tudi zato je po njegovem pomembno, da se sprejme omenjena strategija. »Ena od bistvenih stvari je financiranje protipoplavne zaščite. Ob deljeni pristojnosti med državno in občinsko ravnjo hitro naletimo na nedefinirana področja. Obalne občine so v drugačnem položaju kot druge občine po Sloveniji, saj gre v primeru sistemskih ukrepov za enormne stroške, ki jih same ne morejo kriti,« poudari.

»Obstoječi program evropske kohezijske politike 2021-2027 ne predvideva naložbenih aktivnosti za zaščito obalnega območja, za kar bo treba poskrbeti v prihodnji finančni perspektivi, a to ne pomeni, da sredstev že zdaj ni mogoče črpati iz evropskega sklada za podnebne spremembe. Prav tako so za to na voljo tudi drugi evropski finančni viri, na katere se prepogosto pozablja,« pa je povedal Gabriel Mezang Nkodo z vladnega urada za kohezijsko politiko.