V gorah »dogaja«: turizem in selfiji

Zadnja leta navduševanja nad Slovenijo so obrodila sadove: turisti v vse večjem število obiskujejo podalpsko deželico in v njej tudi gore. To pa ima, kot že lep čas opozarjajo gorski reševalci, visoko ceno: lani se je zgodilo več kot 600 nezgod, v katerih je bilo poškodovanih 240 turistov. Skrajni čas, da od turistične promocije preidemo k resnemu in enovitemu osveščanju o varnosti v naših gorah, so se na današnjem posvetu v okviru sejma Alpe-Adria strinjali turistični delavci ter predstavniki gorske reševalne službe in planinske zveze.

Slovenija je lani (do konca novembra) preštela 5,9 milijona turističnih obiskov, tri četrtine iz tujine. Trideset odstotkov prenočitev so imele gorske občine, število obiskovalcev iz tujine se je v njih glede na leto prej dvignilo za sedem odstotkov. »Še pred šestimi leti so me klicali iz Ukanca, češ kje so turisti, zdaj pa je ravno nasprotno in moram vse pogosteje nastopati kot odvetnik turizma,« je slikovito ponazoril Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj in koordinator Skupnosti Julijske Alpe.



To je območje, kjer imajo gorski reševalci največ dela. Lani so tam opravili več kot 90 intervencij (na drugem mestu je Bovec z okolico – 55 intervencij), v katerih so umrli štirje ljudje, okoli šestdeset je bilo poškodovanih, skoraj 70 nepoškodovanih.

Z vrečko in v poletni obleki

Čeprav za slednje radi rečemo, da gre za srečo v nesreči, so gorski reševalci zaskrbljeni, ker število teh primerov hitro narašča. Leta 2015 jih je bilo 175, lani že skoraj 300. Podobno je naraslo tudi število turistov v strukturi ponesrečencev: s 150 na 240. Pogosto so to ljudje, ki so zatavali ali jih je na poti ujela noč.

Kakšen je večer v življenju gorskega reševalca, je ravno tako slikovito opisal Gabrijel Rožič, član komisije za informiranje in analize Gorske reševalne zveze Slovenije. »Ura je devet zvečer, klicatelj rojen okoli leta 2000, po možnosti iz Belgije.« Opis zveni precej pavšalno, vendar temelji na izkušnjah iz prejšnjega septembra, ko so reševali mlade pohodnike, ki niso bili vešči gibanja v gorah. Belgijci so namreč na drugem mestu po številu udeležencev v intervencijah; prvi so Nemci, ki pa jih je v strukturi obiskovalcev pri nas bistveno več, na tretjem mestu Čehi.

Številni od turistov, ki jim pomagajo, so povsem neprimerno opremljeni (namesto nahrbtnika kdaj uporabijo kar vrečke, obuti so v lahke copate, oblečeni v poletna oblačila), fizično in psihično nepripravljeni, ne znajo časovno presoditi dolžine poti in na splošno slabo informirani.

Ne razumejo oznak

Podobna so opažanja gorskega vodnika Mitja Šorna: veliko turistov, ki želi doživeti slovenske gore, še nikoli ni bilo v hribih. To pomeni, da se lahko znajdejo v težavah tudi na lahki planinski poti, kajti te še vedno lahko zahtevajo nekaj ur hoje, hoje po kamnih in čez korenine. »Nekajkrat na leto se mi zgodi, da moramo na lahki planinski poti koga navezati na vrv, saj še nikoli ni hodil drugje kot po asfaltu ali po travi v parku.«

V Sloveniji imamo okoli 10.000 kilometrov markiranih planinskih poti, večina je lahkih; zahtevnih je za 80 kilometrov, zelo zahtevnih za 50. »Na lahki planinski poti si pri hoji ni treba pomagati z rokami in je na strmih pobočjih dovolj široka, da omogoča varno premikanje tudi manj izurjenim. A so kljub temu potrebni pazljivost, primerna telesna pripravljenost in ustrezna obutev. Planinci se tega večinoma zavedajo, turisti, ki se prvič podajajo v gorski svet in so o dolžini in zahtevnosti poti pogosto premalo obveščeni, pa hitro zaidejo v težave,« je dejal predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan.

Zahtevne so na tipičnih rdečih kažipotih označene s trikotniki, zelo zahtevne imajo v trikotnikih še klicaj, teh oznak pa zlasti tujci pogosto ne poznajo. »Na usmerjevalnih tablah na izhodiščih in križiščih poti je zahtevnost poti označena z logotipi, za boljšo obveščenost obiskovalcev gora pa bo ponekod treba namestiti tudi dodatne opozorilne table,« je ugotavljal Rovan.

Da tujce zavedejo oznake poti, je omenil tudi Jani Bele iz GRZS. »Zelo zahtevne poti smatrajo kot ferate, za te pa je značilno, da je od vznožja do vrha stene napeljana jeklenica, pri nas je samo na določenih delih.« Vmes jih tako lahko presenetijo tudi snežišča, to je zlasti pogosto v pomladnih mesecih, zato se čudijo, zakaj pot ni zaprta, če je zasnežena. »Lani smo imeli kar nekaj reševanj v Mojstrovki, ki je z Vršiča lahko dostopna, toda tam je zelo zahtevna Hanzova pot,« je navedel Bele.

Bolj učinkovito informiranje

Med nizanjem primerov je bilo vse bolj jasno, da ni problem toliko v tem, da so tujci neozaveščeni o varnosti v gorah, ampak da v Sloveniji morda nismo bili dovolj pripravljeni nanje in da zavedanje o morebitnih nevarnostih v gorah jemljemo za preveč samoumevno.

Kaj torej storiti? Gabrijel Rožič je med ukrepi predlagal dodatne informativne karte, zagotavljanje informacij na izhodiščih poti in pri sobodajalcih ter predvsem promocijo lažjih turističnih ciljev. Kot primer dobre prakse se je tu izkazala pohodna pot Juliana, ki jo je letos odprla Skupnost Julijskih Alp. Pot je plod sodelovanja med različnimi deležniki v turizmu, je poudaril Klemen Langus, in tega bo potrebnega še več, da bomo spodbudili odgovorni turizem.

Med ukrepi, ki bi jih bilo smiselno uvesti po njegovem mnenju, je spodbujanje pohodov z vodniki, bolj učinkovito informiranje v informacijskih centrih (ti so pregovorno kadrovsko šibki zaradi priložnostnega študentskega dela), usklajena in strokovna promocija, ustrezna interpretacija poti in njihove zahtevnosti, usmerjanje obiska in previdnost pri načrtovanju dogodkov ter deljenju na družbenih omrežjih.

V nevarnost zaradi lepe fotografije

Družbena omrežja so namreč tista, zaradi katerih se marsikdo lahkomiselno poda v gore. Mamljive fotografije, ki jih ljudje objavljajo, pogosto zavajajo in dajejo vtis, da je izlet v hribe nekaj, kar zmore vsakdo. »Turizem in selfiji so vsekakor prinesli nove izzive,« je poudaril Martin Šolar, podpredsednik PZS. Tudi po zaslugi družbenih omrežij je postalo obiskovanje gora že skoraj modno, kar se izkazuje pri Slovencih prav to zimo.

Po eni strani jih vabijo lepi posnetki zimskih vzponov, po drugi strani pa tako rekoč pomladno vreme, zaradi katerih se zdijo vršaci lahko dostopni, tam pa jih še zmeraj lahko čakajo zimske razmere. Za ilustracijo: samo med božično-novoletnimi prazniki je šlo po strmi poti čez Komarčo tristo ljudi. Ves čas je bila gneča tudi na Vršiču, ki je bil tako rekoč ves čas dostopen z avtomobilom, od tam pa se planinci odpravljajo na Mojstrovko ali Prisojnik. Kot je dejal Jani Bele, je opazno tudi povečanje obiska grap, ki so dolgo obiskovali redki in dobro usposobljeni alpinisti.

Posledica povečanja obiska gora januarja se kajpak kaže tudi v statistiki gorskih reševalcev: januarja so imeli skoraj 40 intervencij, pet ljudi je umrlo. Zadnji čas za enovito promocijsko kampanjo, kakor je opozoril Matej Planko iz planinske zveze: »Od slepega navdušenja nad Slovenijo moramo preiti k opozorilom, da so hribi resda lepi, a tudi zahtevni.«