V London z Lonely Planetom, v hribe brez vode in rokavic

Tujec, ki je pred kratkim v športnih copatih in tanki trenirki želel na Triglav, je zadnji v vrsti nespametnih pohodnikov, ki so imeli več sreče kot pameti, da se njihova avantura ni slabo končala. Ob vseh informacijah, zapisih in nasvetih, ki so dosegljivi z enim klikom ali obiskom v knjižnici, se ljudje pogosto še zmeraj obnašamo nespametno. Kakor da ne bi znali poiskati podatkov, ki nam bodo v pomoč pri odpravi na pohodniško turo, zato svoje življenje raje prepuščamo sreči, usodi in predvsem – gorskim reševalcem. Slovenci morda (zmotno) menimo, da vemo čisto vse o gorah, ker smo se sredi njih rodili. Tujci si pod nazivom »hiking« oziroma pohodništvo predstavljajo lahko dostopne vrhove, na katere se je mogoče povzpeti v nizki pohodnih čevljih.

Čeprav je v dolini še zmeraj precej toplo jesensko vreme, je gore marsikje že pobelil sneg. Priprave na turo morajo biti zato drugačne, predvsem pa zahtevajo izkušenega pohodnika. Nekaj je fizična priprava, drugo so informacije o poti, ki jo nameravamo prehoditi. Na dlani je, da nam je svetovni splet slednje precej olajšal, a po drugi strani otežuje ločevanje strokovnih informacij o planinskih poteh od laičnih, subjektivnih, ki jih na različne forume vnašajo pohodniki.

Planinski vodniki so tako dobrodošla literatura, ki jo velja vzeti v roke, preden se odločimo za skok na vršac, pa naj gre za pohod na Kriško goro ali osvajanje Jalovca. Osnovna stvar je vedno in povsod pač priprava na turo. Kako pogosto ljudje sploh posežemo po vodnikih, ki jih pri nas ponujajo predvsem Mladinska knjiga, založba Sidarta ter Planinska zveza Slovenije (PZS)?



»Od razmaha mobilne telefonije in aplikacij z zemljevidi ter navigacijo se pohodniki zanašajo večinoma nanje. Marsikdo s seboj v gore ne vzame niti čelne svetilke, ker ima v nahrbtniku telefon, s katerim si bo svetil, ko pade tema. A tehnologija lahko odpove v ključnih trenutkih, medtem pa posameznik ne ve niti, kam gre ali kje se bo ustavil,« vsakič znova opozarja strokovni sodelavec PZS in gorski reševalec Matjaž Šerkezi.

»Določene spletne strani so nek vir informacij, a gre za subjektivne ocene in opise. Kar se meni zdi preprosto, je lahko za nekoga drugega težko in celo smrtno nevarno. Spletišča ne gredo na roko obiskovalcem gora, zato tudi ne nam, reševalcem. Ljudje se pred odhodom od doma ne pozanimajo o poti, nimajo tiskane planinske karte, izkušenj, samo gredo. Ker so prebrali, da je super, morda videli kakšno fotografijo na družbenih omrežjih, nato prevlada čredni nagon. Res ne razumem psihologije takšnih posameznikov.«

Informacije večkrat preverjene

Neuporaba planinskih vodnikov gre (žal) v sklop vsesplošnega izogibanja kupovanju knjig in branju nasploh. »Naravnost absurdno se mi zdi hoditi po hribih s telefonom v roki. Ne rečem, da ga ni koristno imeti s seboj v primeru stiske, ampak za turo se je treba pripraviti doma, imeti pot zarisano v glavi, v nahrbtniku pa zemljevid,« je jasen Andrej Mašera, pisec vodnikov Čudovite Alpe, Dolomiti, sanjske gore, 50 zavarovanih plezalnih poti, če naštejemo zgolj tri.

Hoja v gore je po njegovem prepričanju postala nekakšen turistični simbol, ne gre za pravo hribolazenje, ki zahteva izkušnje, izurjenost in pravilno opremo. »Ljudje na spletnih straneh sprašujejo osnovne stvari, ki so absolutno vse natančno in jasno obrazložene v planinskih vodnikih.« In tu postojmo.



Čeprav planinski vodniki ne veljajo za strokovno literaturo, po starem imenovano učbenik, so vendarle v njih informacije, ki jih je pisec večkrat preveril ne le na samem terenu, ampak tudi pri drugih alpinistih ter komisijah pri PZS, in se nanje lahko zanesemo. Vladimir Habjan, urednik Planinske založbe, gorski reševalec in tudi sam avtor več vodnikov, pravi, da ima pisanje vodnikov pri nas dolgo zgodovino. »Planinska založba, takrat še pod imenom Slovenskega planinskega društva, je prvo knjigo izdala že leta 1894, ko je bil dostopen zgolj ta medij – revije in knjige. Z vodniško literaturo so že takrat ljudem pomagali iskati (primerne) poti, najti koče, zmanjševati število nesreč. Tako je veljalo vse do uvedbe spleta. V zadnjih desetih letih enciklopedični vodniki, ki so bili dolga leta uveljavljeni, po Evropi izginjajo, bolj priljubljeni postajajo izbirni, ki opisujejo izbrane poti nekega območja, recimo Kamniško-Savinjskih Alp. Ali pa gre za vsebinske vodnike, recimo o najlepših turah, izletih z otroki in podobno. Naša založba poskuša z vodniki pokriti vsa območja, pri čemer upoštevamo pravila glede varnosti, kategorizacijo poti, ki jih ločujemo na lahke, zahtevne in zelo zahtevne označene poti ter brezpotja in plezalne smeri.«

Kategorizacija pri nas sicer ni vedno najbolj priročna. Habjan pojasnjuje, da se med pripravo planinskega vodnika pisci velikokrat posvetujejo s tistimi, ki so prehodili isto pot, ali s poznavalci, nemalokrat tudi s pristojno komisijo pri PZS.



»Ko sem pisal vodnik za brezpotja, sem se o zahtevnosti brezpotja pogosto posvetoval z Bojanom Pollakom, dolgoletnim vodjo komisije za kategorizacijo in dobrim poznavalcem težavnosti poti. Avtor mora namreč imeti neki objektiven kriterij, ali je neka pot zelo zahtevno brezpotje ali gre že za plezalno smer.« Objektivnost zato ne sme izostati – ko se pisec loti vodnika, ki ponuja v branje 100 tur, se bo seveda posvetil vsaki posebej. »Dela se lotiš sistematično, tako dobiš neko širino. Ko sva s soavtorico Ireno 80 tur za vodnik po Vzhodnih Alpah na koncu primerjala med seboj, sva hitro videla, ali sva neko precenila ali podcenila.«

Habjan ravno to objektivnost postavlja v ospredje kot enega boljših vidikov planinskih vodnikov. Svetovni splet – pa ne gre kar na prvo žogo trditi, da je tam vse zmotno in napačno zapisano – tega velikokrat nima, pa tudi mi sami ne znamo ločiti zrnja od plev. Na forumih pisci zahtevnost tur sodijo po sebi: »Bral sem neki zapis na forumu, da brezpotje v Kamniško-Savinjskih Alpah ni čisto nič posebnega, potem pa se je neka planinka pritožila, da gre v resnici za zelo zahtevno turo in da se je komaj izvlekla s tistega terena. Pisec je seveda zahtevnost cenil po sebi in svojih sposobnostih.« Od tega je potem le še kratek korak do klica na pomoč.

Zelo priljubljen vodnik po SPP

Pisanje planinskih vodnikov ni lahko delo in avtor mora imeti poleg popolnega uvida v potek poti tudi določeno mero nadarjenosti za pisanje. Suhoparne vodnike bodo le redki jemali v roke, zaželeno je, da je knjiga radodarna s fotografijami in simboli, saj si ljudje (žal) vse redkeje vzamemo čas za branje daljših tekstov. »Tudi hoja v gore je postala bitka s časom. Morda sem samo starokopiten, a zame je to strel mimo. Človek mora uživati v gorskem svetu, se zavedati napora, ki je potreben, da dosežeš neki cilj in si nato nagrajen s to neskončno lepoto gorskega sveta. S telefonom in gps tega pač ne zmoreš doseči,« poudarja Andrej Mašera. Dober planinski vodnik po njegovem prepričanju prinaša preverjene podatke, verodostojne fotografije in neko literarno vrednost. »Knjiga te mora privabiti, ti neko pogorje ali vrh narediti privlačen, v tebi vzbuditi željo, da tja pa res moraš iti.«

Tudi Ines Božič Skok iz založbe Sidarta pravi, da so predpogoj za planinski vodnik »točni in zanesljivi podatki, delo poznavalca na posameznem področju, največkrat v sodelovanju z lokalnimi poznavalci. Na Sidarti dajemo velik poudarek tudi samemu videzu vodnika, torej oblikovanju, odličnim fotografijam in dobrim preglednim skicam. Dobra fotografija lahko uporabnika velikokrat učinkoviteje nagovori oziroma prepriča kot še tako izbrano besedilo.«

Avtorjev tovrstne literature tako pri nas ni prav veliko, tudi podatkov in analiz, kdo te knjige kupuje, na PZS nimajo. »Usmerjeni smo v široko javnost, k pohodnikom, ki ubirajo lahke markirane poti, ti so tudi naša največja ciljna skupina. Zadnja leta gredo precej v promet prevedeni vodniki, zato načrtujemo več planinskih vodnikov prevesti v angleščino – letos je bil izdan in že ponatisnjen vodnik po Slovenski planinski poti v angleškem jeziku,« pravi Vladimir Habjan.



Pregled prodaje vodnikov pri PZS za zadnja tri leta pokaže naslednje številke: leta 2017 so prodali 3772 kosov, lani 3211, letos je do številke 4855 izvodov »pomagal« predvsem vodnik Slovenska planinska pot v treh delih, ki je izšel oktobra lani. V podatke so vključeni izbirni in enciklopedični planinski vodniki, planinsko-izletniški in plezalni. Za pohodnika zanimive literature je nasploh veliko – pri založbi Sidarta je mogoče dobiti vodnike z izbranimi turnimi smukami, najlepše planinske izlete za družine, pa na enem mestu zbrane severne pristope v Julijskih Alpah, če nanizamo le nekaj naključno izbranih.

Če si človek ne zna prav predstavljati, da bi na osemurni turi v nahrbtniku vlačil s seboj še nekaj sto strani debelo knjigo, naj pojasnimo, da pri večini planinskih vodnikov, ki bi morali biti standardna oprema vsakega pohodnika, ne gre za »debele bukve«, vredne Tolstojeve Ane Karenine, pač pa drobne knjižnice z zemljevidom, opisom poti, kar vključuje izhodišče, višinsko razliko, posebnosti ob poti, možnosti prenočevanja v kočah, vrh, razgled. Če je sestop po drugi poti kot vzpon, mora biti jasno opisan tudi ta, pojasnjuje Jože Drab, avtor vodnika Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca, sicer tudi urednik vodnikov po SPP.



Sam digitalne tehnologije nikakor ne zavrača, veliko gornikov se zanaša tudi na aplikacije, opozarja pa – kot vsi drugi – na dobro pripravo. »Prva stvar je zmeraj zemljevid. Nekatere aplikacije so v primerjavi s papirnatimi zemljevidi v resnici precej bolj ažurne, saj jih redno posodabljajo. Klasičnih zemljevidov pa veliko ljudi, ki jih rešujejo v gorah, niti pozna ne.« Drab razlaga, da je sam vse ture, ki jih je opisal, seveda prehodil oziroma preplezal, nekatere večkrat. »Vlekel sem gps-sled, se med hojo ustavljal, snemal, komentiral, da sem po turi lahko vse natančno opisal.«

Poudarja, da so vodniki v tujih jezikih hkrati dobra promocija za turizem, čeprav jih je pri tujcih, ki jih rešujejo, redko videti v nahrbtniku. Zahtevnost naših poti v primerjavi z drugimi po Evropi je različna, tudi zato se po Drabovem mnenju dogaja, da ljudje zaidejo, ker preprosto ne jemljejo naših gora dovolj resno. V Aziji lahko ponekod tudi nad 2000 metri nadmorske višine hodiš v sandalah, pri nas po koreninah, kamenju in skalah to pač ne gre.

Zamenjaj baterijo v lavinski žolni, preglej zemljevide, preveri stanje poti

Zima v gorah ni več le na pragu, ampak realnost. Slabo vreme, nevarnost plazov, s snegom ali ledom pokrite poti so za neizkušene planince zelo nevarni. »Moj odhod v hribe nikoli ni videti tako, da se nenadoma spomnim in grem. Usedem se dan prej, pogledam planinski zemljevid, tiskani vodnik, zbrati poskušam čim več informacij. Podatki so vedno objektivni. Če piše, da je pot zelo zahtevna, taka vsekakor tudi je in je zato z razlogom ne svetujejo vsem,« pravi Matjaž Šerkezi, ki kljub dolgoletnim izkušnjam alpinista in reševalca (ali prav zato) gora ne jemlje kot nekaj samoumevnega.

»S pojavom družbenih omrežij gore pozimi niso več rezervirane za alpiniste ali izkušene planince, ampak se tja odpravi vsak. Če nismo vešči hoje z derezami in cepinom, če pademo, pa se ne znamo ustaviti v prvi sekundi, se lahko poslovimo od življenja,« opozarja. Ker v naše gore tudi v tem času neredko zaidejo tujci, so vodniki v tujih jezikih izjemno pomembni: »Prav pri tujih pohodnikih je opaziti velik fenomen raziskovanja neznanega. Zato so recimo zasedeni bivaki, zavetišča za nujo. Bivak pod Skuto je postal nekakšna turistična točka, kar je povsem nerazumno.«

Poznojesenski čas je primeren, da preverimo osebno opremo, zamenjamo baterije v lavinski žolni in ob skodelici čaja pregledamo planinske zemljevide in vodnike, preberemo kakšno knjigo s planinsko vsebino, se skratka oborožimo z znanjem in informacijami ter tako pripravimo na dni, ki bodo primerni za obisk zasneženih gora – sončne dni z inverzijo in stabilno snežno odejo, še napol poetično dodaja Šerkezi.



Planinski vodniki gredo z roko v roko z razumnim obiskovanjem gora – oziroma bi vsaj morali iti. Izposoditi se jih da v splošnih knjižnicah, torej nakup pred turo nikakor ni obvezen. Koliko časa bodo založbe še vztrajale pri njihovem izdajanju, ni mogoče reči. Slovenski knjižni trg je majhen in celotna branža založništva je v težavah. Ljudje uporabljamo digitalne medije, knjige so nam bolj ali manj zgolj za okras.

Za konec zato velja še enkrat poudariti – nikakršne naperjenosti proti spletu ne širimo, le zdravo pamet moramo uporabiti in prebrane informacije večkrat preveriti še po kakšnem drugem kanalu, ne zgolj soditi tur po prekrasni, dih jemljoči fotografiji z instagrama. Aplikacije na pametnih telefonih so nam lahko v pomoč, če jih znamo uporabljati, nikakor pa se ne gre v gorah vedno zanašati zgolj in samo na tehnologijo.