Z vso potrebno opremo po lahki planinski poti ​»po vseh štirih«

Lep in sončen poletni konec tedna je v slovenske gore znova privabil vrsto pohodnikov. A žal se je spet zgodilo tudi več nesreč, med njimi dve smrtni. Na poti med Planjavo in Lučko babo v Kamniških Alpah je v soboto v smrt zdrsnila šestindvajsetletna planinka, včeraj pa je planinec zdrsnil z Velikega Špičja.
 
Kljub temu da člani Planinske zveze Slovenije redno pozivajo k previdnosti, opozorila pri mnogih naletijo na gluha ušesa. Bodisi se v gore opravijo brez primerne opreme bodisi nevarnost predstavljajo pomanjkljive izkušnje. Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije (PZS) in alpinistični inštruktor, najprej poudari, da so ljudje preprosto nevešči hoje.

»Planinske poti klasificiramo kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne. A tudi lahka pot pri nas še vedno zahteva določeno znanje hoje. Če pomislimo na primer na Črno prst ali Kamniško sedlo. Treba je biti pripravljen fizično in psihično in imeti razvito neko osnovno motoriko gibanja. Nekateri imajo vso potrebno opremo, pa gredo po lahki planinski poti po vseh štirih. Če je takšna pot še mokra zaradi vlage, prepredena s kamni in koreninami, lahko pohodnik hitro zdrsne.«
 
Čudežnega recepta, kako bi ljudem dopovedali, naj pazijo nase in na svoje zdravje, ni. Čeprav se pri PZS nenehno trudijo z različnimi preventivnim akcijami in poučujejo domače in tuje planince, kako se varno hodi v gore. »Čedalje večje število ljudi v gorah je seveda težava. In marsikje v gorah je še vedno sneg, saj se je zima zavlekla pozno v pomlad. In ko se ljudje množično odpravljajo v hribe, pa čeprav imajo pravo opremo, je pogosto ne znajo uporabljati.«

Sanjska fotografija z Grintovca ni vedno dobra ideja

 
Potem so tu še fotografije, ki mamijo z družbenih omrežij. Na posnetkih sončnih vzhodov s Skute, Škrlatice ali Grintovca je vse čudovito in sanjsko lepo, zato marsikdo spregleda, kako zahtevna pot v resnici vodi do omenjenih dvatisočakov. Velik del odgovornosti, na kar opozarja tudi Šerkezi, pri tem nosijo turistične organizacije, ki na svojih uradnih družbenih profilih objavljajo mamljive posnetke.

»Turistični centri oglašujejo zeleno Slovenijo, vabijo s turnim kolesarjenjem ali bivakom pod Skuto. Čudovita fotografija dekleta v športnih copatih in z nahrbtnikom, s katerega visi čelada, je bila narejena ravno pri omenjenem bivaku. A to ne sodi tja. Bivaki so za izredne razmere. Če se torej gremo turizem, je treba v prvi vrsti poskrbeti za primerno fotografijo in bivakov ne oglaševati kot turističnih destinacij.«
 
Gre za (kislo) jabolko, v katero bodo morali ugrizniti vsi vpleteni deležniki, če bodo hoteli narediti občutne korake pri varnosti v gorah – PZS s preventivo, turistične organizacije z odgovornim oglaševanjem in Gorska reševalna zveza Slovenije kot servis za reševanje. »V prvi vrsti pa seveda država, ki pozablja, da se je turistični obisk v zadnjih letih strahovito povečal. Število nesreč v gorah raste, to kaže statistika. Nesreč je za polovico več kot leta 2006,« je jasen Matjaž Šerkezi.


 
Na vprašanje, kako približati ljudem to tematiko, s katero se veliko ukvarjamo tudi mediji in nenehno opozarjamo, naj ljudje hodijo v gore dobro telesno pripravljeni in primerno opremljeni, odgovori: »Nenehno iščemo pametne rešitve, kako bi vzpostavili stik z obiskovalci gora. Pravkar smo na PZS izdali zgibanko Varneje v gore poleti. Izšla je v slovenskem in angleškem jeziku, razposlali smo jo v koče in informacijske centre. A kljub temu sem v hribih sam še vedno pogosto priča naravnost bizarnim situacijam.«
 
Čeprav narašča število nesreč med tujimi obiskovalci naših gora, ti niso edini, ki predstavljajo problem. Tudi Slovenci, pregovorno z gorami rojen narod, velikokrat ne poznamo razlike med lahko in zahtevno planinsko potjo, kar hitro lahko vodi v strah pred klini in jeklenicami. In nesreča je hitro tu.

Lahke planinske poti niso le preprost »hiking«

»Tuji obiskovalci slovenskih gora prihajajo večinoma iz angleško govorečih držav, veliko je tudi Nemcev. Oni za pohodništvo uporabljajo izraz 'hiking'. Pri nas pa lahka planinska pot ni več le za pohodništvo. Treba je imeti dobre planinske čevlje, pogosto vnaprej rezervirati kočo, se v gore odpraviti dovolj zgodaj, ker je možnost popoldanskih neviht velika. Ta znanja je treba imeti,« pravi Šerkezi.
 
Še toliko opozoril in razdeljenih letakov posameznika tako ne bo obvarovalo pred nesrečo, če sam ne bo vzel pameti v roke, se najprej telesno pripravil, ne pa po štirinajstih dneh ležanja na plaži kar takoj »skočil« na Jalovec. V hribih je treba biti pozoren, hoditi z glavo in predvsem ne jemati gora kot nekaj samoumevnega.

Kot pravijo na PZS: Zgibanke o varni hoji v gore, opozorila, kako ravnati, da se zmanjša možnost za zdrs, to so le majhni koraki k zmanjšanju števila nesreč v gorah. Večjega lahko naredi vsak sam s pripravo na turo, upoštevanjem priporočil in predvsem s pametjo v glavi, in ne v mobilnem telefonu.