Opozicija kot politična umetna inteligenca za pranje možganov

Delov komentator Ali Žerdin je kolegu Janezu Markešu v oddaji Od srede do srede tokrat predlagal, da bi izvedbo naloge izjemoma zaupala umetni inteligenci. Ali kot je dodal: »Da bi namesto naju nalogo oddelali mašini.« Nočna mora, zanimiva ideja, priložnost za njuno upokojitev ali neumnost?

Markeš je priznal, da se pogovarja s ChatGPT3, ki ima sicer »pomanjkljivosti, a tudi osupljive lastnosti zlasti s področja naravoslovja, tehnike, podatkovja …« »UI, umetna inteligenca, je za medije, morda se paradoksalno sliši,  dobra novica,« pravi Markeš. Zakaj? Ker omogoča boljšo podatkovnost, hkrati pa je možnost manipulacije zelo visoka. »Če ji daš napisati članek, se vanj prikradejo neumnosti tako, da celoten kontekst postavijo v zelo slabo luč. To pomeni, da bodo bralstvo in ljudje, ki resno jemljejo informacije, poskušali iskati medij, ki mu zaupajo, da bodo v njem našli preverjene informacije. Za rumeni tisk UI ni dobra novica, ker sama po sebi generira fake news, medtem ko za družbo, ki vzpostavlja resnobnost, zgošča verodostojnost.« Markeš se UI ne boji.

Žerdina zanima, ali bo morda v prihodnje v tekstih treba uporabljati oznako »narejeno brez pomoči UI«. »Miselni zasuki, ki jih UI ne zmore, bodo dokazovali visoko dodano vrednost, ki jo boš lahko dobil le na določenem mestu. To mesto bo brand, denimo, časopisa Delo, za katerega bo veljalo, da lahko ljudje v njem preberejo nekaj, kar gre onkraj tega, kar zmore tehnika oziroma gre v razmislek, ki je vedno družbene narave. UI nikoli ne bo mogla prerasti družbenosti. Filozofije umetnih inteligenc uporabljajo izraz utelešene inteligence, ki je vezana na določeno okolje, dotike … oziroma  je preprosto senzorična. Za zdaj je človeška senzorika v smislu občutkov in empatije nepresežena.« Inteligenca je komunistično pripoznana, če je uzgodovinjena in prav v tem, poudarja Markeš, je razlika med človekom in mašino.

Koalicija je dregnila v finančne centre moči

V nadaljevanju Markeš izhaja iz  »teze«, da sta z Žerdinom »politični živali«, ki ju »v ozadju buri vprašanje, kako bi zadevo lahko prevedla v družbeno realnost«. Markeš, ki je nekoliko eksperimentiral z UI, je na kritično vprašanje zanjo naletel v primeru »antikomunizma v Sloveniji«. Vprašal jo je, kje se je rodil Tone Čufar. ChatGPT je v delčku sekunde bruhnila domala vsa imena, kar jih premore Slovenija – razen pravilnega. Ko je isto vprašal Bing, Microsoftovo verzijo UI, je ta v pol minute pravilno odgovorila, da na Jesenicah. In navedla tudi vire.

Markeš se o pisatelju, delavskem aktivistu, partizanu in revolucionarju Čufarju in o tem, kje se je rodil, z »mašino« pogovarja že vsaj dva tedna. ChatGPT vztraja pri povsod se je rodil. Ko jo opozori na napako, se mašina opraviči in znova odda napačen odgovor. »Poveš ji pravilnega in ko naslednji dan preveriš, ali se je naučila, spet odgovori narobe. In ko jo vprašaš, ali nista bila dogovorjena, da se nauči pravilnega odgovora, se upre, da kot UI ni programirana za to, da bi shranjevala spomine preteklih pogovorov,« pripoveduje Markeš.

Od anekdote k realnosti

V teh dneh se v državi v resnici pogovarjamo o ideji antikomunizma oziroma žrtvah komunizma. Po Markešu se nam »na to temo dogaja podobno pranje možganov« kot v primeru UI in Čufarja. Čufar je bil rojen v hiši Markeševih deda in pradeda in že v OŠ je imel komentator probleme, ker se zaradi »neprave barve družine« Čufar preprosto ne bi smel roditi pri njih. Ko je »ostro zavedna učiteljica« Markeša v času, ko je hodil v OŠ Toneta Čufarja, vprašala po Čufarjevem rojstnem kraju, je ta ponosno povedal, da je ta »pri nas«. Učiteljica je planila, da to ni res, ded pa mu je znova pritrdil, rekoč: »Pri nas se ni smel roditi, a pri nas se je rodil.« Ko Markeš zdaj posluša debate o komunizmu in antikomunizmu, kaj je prav in kaj ni, se spominja nekdanje »folklore in neke vrste ideološkega nasilja«, ko so morali šolarji nositi rutke in kapice in mahati z zastavicami povorki črnih Titovih mercedesov skozi Jesenice. 

Markeš priznava, da so žrtve komunizma obstajale, a ko o njih govorijo v sedanjem kontekstu, ima vtis, da je spet v OŠ, kjer ga učijo, da se je dogajalo drugače, kot se je. »Totalitarizma, kot ga zdaj opisujejo, pri nas ni bilo; stalinizma pa res nismo imeli. Imeli smo oblike pritiskanja in nesprejemljivih praks, stalinizma pa po letu 1948 ne.«

Interpelacija žali slovensko demokracijo

Žerdin omeni radikalizirane stalinistične prakse od dachauskih procesov do Golega otoka in ponovljenega političnega nasilja v letu 1948. Po Markešu je bil to »krut obračun partije same s sabo, ki je vse obsodbe vredno, ki pa ga je treba zgodovinsko umestiti in potegniti konsekvence«. Je pa proti temu, da bi to bilo gorivo politiki oziroma je proti vsakršnemu »obnavljanju sovraštva, ki ga lahko zgodovinsko umestimo in se mu odrečemo, morda celo postavimo spomenik – ne moremo pa ga uporabljati za kurjenje dnevne politike in v ljudeh obnavljati sovraštva na pretekle dogodke, ki nimajo nobenega oprijemališča v današnjih dogodkih«.

Sporočilo zgodovine

Kaj je torej sporočilo zgodovine in cilj današnjega družbenega trenutka? Po Markešu to gotovo ni »obnavljanje strahov iz arzenala antikomunizma, temveč je to ohranjanje dobrega šolskega in zdravstvenega sistema ter sistema sploh, ki bo delovnemu človeku ponudil dostojanstvo, ne pa dajal priložnosti zgolj tistim, ki bodo kapitalske vložke premetavali z leve na desno in nazaj«.

Markeš obsoja vedno novo pranje možganov, ki ga izvaja politična umetna inteligenca v Sloveniji, kot imenuje opozicijo, ki »vedno znova ponavlja neresnice do onemoglosti in se tako kot ChatGPT ne spomni pogovorov prejšnjega dne«.

»Mi imamo svojo umetno inteligenco, slabšalno rečeno, v svojem parlamentu, ki poskuša izbrisati vsak človeški element in tehnizirati svoje poslanstvo na vprašanje, kako priti na oblast,« z – tako Žerdin - »neumetnim razmislekom« zaključi pogovor Markeš.