»Svobode govora ne damo ne novinarji ne javnost!«

Razmere v Sloveniji na področju svobode tiska – današnji 3. maj je njen svetovni dan - so za odtenek boljše kot pred letom dni, v oddaji Od srede do srede ugotavlja Delov komentator Ali Žerdin.  Slovenija se je v svetovnem merilu uvrstila na 50. mesto, kar je »le neznatno in nikakor zadostno izboljšanje od lanskega 54. mesta«, doda in kolego Janeza Markeša spodbudi: »Kje so razlogi, da v letu vladavine stranke Gibanje Svoboda Slovenija na lestvici svobode tiska ni naredila večjega skoka?«

Eden od razlogov je zajem podatkov, ki segajo več kot leto nazaj, drugi razlog pa Markeš, kot pravi, vidi v tem, da aktualna oblast – koalicija Roberta Goloba – »pušča medijem svobodo, a se stanje v medijih oziroma pritiski nanje kljub temu ne izboljšuje«: »Največ bremena nosi nacionalna RTV zaradi polžje dejavnosti ustavnega sodišča, zavlačevalnih manevrov in dominacije Janševe politike ter njenih privržencev na nacionalki.« Markeš slednji očita padec profesionalnih standardov in vpliv neposredne politike ter privrženosti do politike, zaradi česar »padajo osebne integritete, ki gredo skupaj s profesionalnimi integritetami novinarjev in novinarstva kot takega«. Tudi sicer se po njegovem v svetu medijska slika poslabšuje tudi iz drugih razlogov – ne le zaradi »vulgarne politike, kot v Sloveniji«.

Erik Brecelj in Glas ljudstva naj zakopljeta bojni sekiri

»Z vdorom fake news v kombinaciji z umetno inteligenco in proizvodnjo umetnih fotografij in filmov, ki so videti kot resnični, pada podoba družbe, ki je bila v preteklosti povezana s podobo in verodostojnostjo medijev. Zato se je vredno boriti, da medijski javni prostor spet vzpostavimo na platformi verodostojnosti,« je prepričan Markeš.

S samostojno slovensko državo se je zdelo, dodaja, da smo dosegli vrhunec procesa osvobajanja oziroma svobode. A s tem glavnih problemov civilizacije po njegovem nismo rešili. Trenutno se zdi, meni Markeš, da smo v njih potopljeni bolj kot nekoč, ko so še delovali sistemi smisla: »Včasih so ljudje še videli smisel, zdaj se utapljajo v policentričnosti, v kateri se ne morejo osredotočiti niti na lastno svobodo več.«

Satira po Hribarjevo

Žerdin je pogovor nadaljeval z omembo satirične oddaje Radio Ga Ga, v kateri je radijec Sašo Hribar govoril o tem, kako vidi osamosvojitveni čas. Pri tem si je privoščil nekaj pikrosti, je dodal Žerdin in spomnil, da se je na Hribarjeve besede odzval prvi predsednik demokratično izvoljene vlade Lojze Peterle in Hribarja, ki je bil leta 1991 pripadnik teritorialne obrambe, obdolžil, češ da je »iz nje dezertiral in da so ga morali iskati«. Peterletova dikcija Žerdina spominja nekih drugih časov – »70., 80. let prejšnjega stoletja, ko so se partijski sekretarji zaradi navedb v medijih zgražali zaradi napadov na pridobitve revolucije in NOB; in to je bilo zanje nedopustno«.

Žerdin meni, da si v satirični oddaji avtor lahko privošči »nekaj več«, »reakcija dolgoletnega vidnega politika pa je zanj »daleč od razumevanja, kaj medij je«. Za Markeša je Hribar pravzaprav »branil program Spomenke Hribar iz nekega določenega časa, po katerem je treba doživeti spravo in sožitje, v katerem si ljudje iz različnih idejnih smeri, ki prihajajo v demokracijo, podajo roko in živijo dalje demokratično življenje mirnih državljanov, utemeljeno na toleranci, ki je osnova državništva ter zdrave in zrele družbe«. »Večina Slovencev ne mara neprestanega netenja sovraštva in vseh vrst privatizacij,« je prepričan Markeš, ki nikakor ne pristaja na delitev »na patriote prvega in drugega reda«.

Sedanja politika je nadaljevanje vojne s političnimi sredstvi, kar pomeni, da se je v vsakodnevni govorici treba oblagati z lažmi, lajati en na drugega in tega nikakor ne preženemo, meni Markeš: »Družbene razmere so zgrajene na lažeh, namesto na  dobronamernih interpretacijah ter na ostri kritiki tega, kar je res narobe. Hribar je na to opozoril in dal vedeti, da se od svojega načina izrekanja ne misli umakniti.« Kar je po Markešu »najlepša podstat tega, kar simbolizira dan svobode govora«: »Da se novinarji in celotna javnost postavimo na pozicijo, da svobode govora ne damo, da bomo svoja mnenja izražali – četudi pikro – še posebej, če z njimi utemeljujemo resnico o stvareh in dejanjih.«