Da se bo odselila iz domovine, je Hana Ostan Ožbolt slutila že kot otrok, zato se je premišljeno odločila za študij primerjalne književnosti in nemcistike, kar ji danes pride še kako prav. Ko pa je med študijem odšla na Erasmusovo izmenjavo v Berlin in se tam zaposlila v galeriji, se je zavedla, da je njena prava strast sodobna umetnost.

Med pisanjem diplome o vizualni poeziji vsestranskega umetnika Ivana Volariča - Fea je v enem samem poletju opravila za cel letnik diferencialnih izpitov in se vpisala na magistrski študij umetnostne zgodovine, »ki je najboljša vstopna točka v polje umetnosti v Sloveniji«.

Pod mentorstvom kuratorke in umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc je na primeru razstave Trienale sodobne umetnosti preučevala, kako se je slovenska sodobna umetnost od devetdesetih let dalje poskušala internacionalizirati in se vpeti v mednarodni umetnostni sistem. Poleg rednega študija je obiskovala še šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki je, kakor je pojasnila Ostan Ožboltova, »ključni izobraževalni program v Sloveniji, ki je namenjen praktičnemu in teoretičnemu izobraževanju na področju kuratorskih praks«.

Skrb za Ulayevo dediščino

Kot goreča ljubiteljica sodobne umetnosti je po študiju začela delati pri Fundaciji Ulay, ki deluje med Amsterdamom in Ljubljano. Pred dobrim desetletjem jo je skupaj z ženo Leno Pislak ustanovil sodobni umetnik Ulay z namenom, da bi fundacija tudi po njegovi smrti skrbela za njegovo umetniško dediščino. »Ulayev opus je izjemen, fundacija pa odloča, kje, v kakšnem kontekstu in kako je prikazan,« je pojasnila sogovornica, ki je sprva delala kot arhivarka fundacije, nato pa leta 2019 prevzela njeno vodenje.

Smrt je ultimativni odgovor. Življenje pa je absolutno

»Moje delo je zelo raznovrstno, veliko je komuniciranja z različnimi institucijami, načrtovanja in kuriranja ali sokuriranja Ulayevih razstav, k temu sodi tudi komuniciranje z mediji, zbiratelji, akademiki in študenti,« je pojasnila Ostan Ožboltova, ki kot vodja fundacije skrbi, da je umetnikovo delo predstavljeno na najvišji ravni. Največji izziv doslej ji je bilo sokuriranje Ulayeve retrospektivne razstave v nizozemskem muzeju Stedelijk. Pred nedavnim je oblikovala tudi razstavo del tega nemškega umetnika na Kitajskem; zdaj je na ogled v galeriji v Pekingu, nato pa se bo selila v Šanghaj. »Kitajsko občinstvo je drugačno od evropskega, obenem pa predstavlja velikanski umetniški trg,« je pojasnila sogovornica, ki je z uspehom razstave nadvse zadovoljna.

Kurirala je razstavo Ulaya, ki je pravkar na ogled v Pekingu. FOTO: Spurs Gallery

Ob prepletenosti njenega dela z Ulayevo umetniško prakso ne preseneča, da je Ostan Ožboltova svojo doktorsko nalogo vezala na njegove umetniške performanse. V doktorski nalogi, ki jo pripravlja, kadar ne postavlja razstav ali piše umetnostnih kritik – novembra bo začela pisati za ugledno revijo Artforum –, se ukvarja predvsem s performansi, ki so se dogajali brez prisotnosti živega občinstva. Tako preučuje Ulayeva zgodnja dela, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvarjal zgolj za oko kamere, in sodobna, ki so jih prenašali po spletu. Zanima jo, kako se odnos umetnika do lastnega telesa spremeni, če performans poteka brez živega občinstva.

Selitev je bila prava odločitev

»Začutila sem, da v Sloveniji – vsaj za zdaj – ne morem več profesionalno rasti, da sem trenutno izčrpala svoj potencial v tem prostoru,« je pojasnila, zakaj se je odločila za doktorski študij na Dunaju. »Mladim, ki se po študiju v Sloveniji želijo zaposliti v polju sodobne umetnosti kot kritiki ali kuratorji, ni lahko; služb ali pozicij v institucijah je malo, večinoma so zasedene za leta vnaprej. Zato delamo prekarno; namesto rednih zaposlitev in plač imamo reference.«

»Selitev v tujino je bila prava odločitev, ki je zelo kmalu obrodila prve sadove; v zadnjih dveh mesecih sem tukaj kurirala dve razstavi,« je bila navdušena. Seveda je prva očitna razlika med obema umetniškima scenama v številčnosti občinstva, povezana z velikostma obeh mest. »Slovenska umetniška scena v svoji živosti ne zaostaja za tujino; kolegi v Sloveniji delajo izjemne projekte, vendar je občinstva malo,« je pojasnila kuratorka, ki jo skrbi, da v Sloveniji kultura, zlasti sodobna, in kritična umetnost nimata pravega množičnega občinstva.

Razstava, ki je navdih za prevpraševanje dihotomij črpala iz pravljic O kužku in muci. FOTO: Georg Kargl Fine Arts

»Če si prijazen, komunikativen in imaš kaj povedati, če si kritičen in se s svojim mnenjem v novem okolju upaš tudi izpostaviti in vzpostaviti spoštljiv dialog, te ljudje opazijo,« je pojasnila, kako so jo k sodelovanju povabili v eni najstarejših dunajskih galerij Georg Kargl Fine Arts, ki je tudi ena izmed petindvajsetih galerij sodobne umetnosti, ki so letos sodelovale na dunajskem festivalu Curated by. Festival kuratorstva sodobne umetnosti že od leta 2009 vsako leto septembra zaznamuje dogajanje v avstrijski prestolnici. V sklopu festivala vsako od galerij zastopa po en kurator, ki pripravi razstavo na predpisano temo.

Človek je bitje, ki je v svojem bistvu nezadovoljno z drugimi

Letošnja tema je bila, pod vplivom vojne v Ukrajini, vezana na pojem Vzhoda, kar po mnenju Ostan Ožboltove že v osnovi predpostavlja tudi Zahod, s tem pa bipolarno dihotomijo, »delitev, ki postavlja meje in pogosto zaznamuje naše mišljenje«. Prav okoli te, do teme festivala nekoliko kritične naravnanosti je skupaj z umetniki zasnovala razstavo, ki je navdih za prevpraševanje dihotomij črpala iz pravljic O kužku in muci češkega ilustratorja in pisatelja Josefa Čapka.

Vtis z razstave I Had a Dog and a Cat. FOTO:  Georg Kargl Fine Arts

Kritike razstave so bile izjemno pozitivne, »na družbenih omrežjih dobivam sporočila navdušenih obiskovalcev razstave, ki mi, čeprav me ne poznajo, pišejo, kako so se na razstavi počutili«, je navdušeno povzela. »Takšni odzivi ti dajo občutek, da je tvoje delo smiselno,« je opisala mlada kuratorka.

V zadnjih mesecih je sodelovala tudi z ukrajinsko galerijo Voloshyn, ki trenutno deluje brez stalnega razstavnega prostora. Na Dunaju je tako pripravila intimno razstavo Is it time, yet? umetnice Marije Sulimenko, ki jo galerija Voloshyn zastopa. »Ko sem prvič videla njena dela, so me v svoji preprostosti prevzela,« je povzela Ostan Ožboltova, ki meni, da razmeroma neznana ukrajinska umetnica, ki živi v Nemčiji, v svojih delih izraža »nenavaden občutek utesnjenosti in svobode obenem«.

Is it Time, yet? Marije Sulimenko FOTO: Georg Kargl Fine Arts

Ostan Ožboltova svoje delo razume predvsem kot povezovanje različnih ljudi. Kot stično točko med umetniki, galerijami, obiskovalci, kritiki in mediji. Obenem pa sebe vidi kot nekoga, ki manevrira med številnimi interesi, ki se prepletajo na polju kulture, in išče kompromise, da je delo umetnika predstavljeno in kontekstualizirano na najvišji možni ravni. »Kuratorsko delo niso samo razstave, ključna naloga mojega dela je, da na eni strani poglobljeno delam z umetniki in obenem njihovo umetniško prakso približam različnim tipom občinstva,« je pojasnila mlada kuratorka, ki že načrtuje, kako bo na Dunaju predstavila nekatere sodobne slovenske umetnike, saj »želim ohranjati stik s prostorom, iz katerega izhajam in me je oblikoval«.