Anja Štuhec, ki je zadnja tri leta zaposlena na slovenskem veleposlaništvu v Parizu, se je za diplomacijo začela zanimati že v gimnaziji, ko je blestela v debatnih tekmovanjih. Najljubše teme debat so ji bile s področja mednarodne politike in etike. Kljub temu se na fakulteto ni vpisala z načrti diplomatske kariere, temveč se je s tem začela ukvarjati po naključju.

Študirala je francoščino ter primerjalno književnost in literarno teorijo. »Na prvi pogled se morda zdi, da književnost nima veliko skupnega z diplomacijo, vendar to ne drži, saj je tudi diplomacija umetnost izražanja,« je pojasnila Štuhčeva. Ne preseneča torej, da je enako kombinacijo študija ubralo že več slovenskih veleposlanikov v Franciji in tudi več njenih trenutnih sodelavcev.

V Francijo je odšla že med študijem, najprej se je na študijsko izmenjavo odpravila v Toulouse, nato še v Pariz, kjer je eno leto študirala na sloviti Sorboni. »Ob prihodu v Pariz zlahka doživiš ali pariški ali Stendhalov sindrom,« je posvarila. Prvi označuje stanje izjemnega razočaranja, ker je mesto daleč od pričakovanj. Pogost je zlasti med azijskimi turisti, ki Pariz poznajo predvsem iz klišejskih romantičnih filmov. Občutek razočaranja je občasno tako hud, da poleg psihičnih simptomov lahko povzroča celo bruhanje. Pariz namreč ni le idealizirano mesto, kot ga predstavljajo filmi in reklame.

Zrcalno nasproten od pariškega je Stendhalov sindrom, poimenovan po velikem francoskem pisatelju, ki je prvi popisal stanje izjemnega vzhičenja zaradi lepote in umetnosti, ki ga je sam sicer doživel ob občudovanju Firenc. »Pariz krasijo nešteti arhitekturni biseri, številni muzeji in galerije, ki ljubiteljem umetnosti omogočajo vpogled v različna zgodovinska obdobja prek najčudovitejših zbirk, obenem pa je veliko kozmopolitsko mesto neštetih možnosti in priložnosti.«

Štuhčeva svoj prosti čas najraje preživlja ravno v galerijah, muzejih in gledališčih. Najbolj od vseh jo je navdušil »majhen in slabše poznan, a prekrasen« Muzej Gustava Moreauja, simbolističnega slikarja s konca 19. stoletja. Muzejska stavba je bila hiša, v kateri je slikar tudi bival in ustvarjal, kar muzeju doda posebno intimno noto. Ko je posnetke iz muzejev in galerij začela objavljati na instagramu, so jo številni prestižni muzeji začeli vabiti na odprtja novih razstav in druge dogodke. »Kljub elitnosti je pariška kulturna scena mnogo bolj odprta od slovenske,« je povedala in dodala, da si težje predstavlja, da bi jo recimo večja in pomembnejša slovenska kulturna institucija brez predhodnega poznanstva povabila k sodelovanju.

Prepoznavnost športa in kulture

V Parizu se je sprva preživljala z delom v muzeju, preizkusila se je tudi v tolmačenju, ko pa je bila pred tremi leti v precepu med življenjem v Sloveniji in iskanjem zaposlitve v Franciji, se ji je ponudila služba na veleposlaništvu. Zadnja tri leta Štuhčeva dela kot asistentka slovenske veleposlanice v Parizu, kjer so njene primarne naloge vodenje agende veleposlanice, organiziranje raznih sestankov in uradnih obiskov, denimo predsedniškega. Štuhčeva v takšnih primerih poskrbi za program obiska in protokol, pa tudi za vso logistiko, denimo za prevoz delegacije, urejanje akreditacij in dogovarjanje za njihove sestanke. Njeno delo zajema tudi ogromno prevajanja, najpomembnejše pa je poznavanje lepega in pravilnega izražanja v francoščini, ki je ključno v dopisovanjih z ministrstvi ali predsednikovim kabinetom, je povzela. Vodenje teh korespondenc je ena njenih glavnih zadolžitev. Še posebno veliko dela je bilo v času slovenskega predsedovanja Svetu EU, ki mu je takoj sledilo francosko predsedovanje. Državi sta v tem času odlično in tesno sodelovali ter tako uspešno pripomogli do nekaterih ključnih premikov.

Ker je zaposlenih na veleposlaništvu razmeroma malo, dela in zadolžitev pa toliko kot pri večjih ambasadah, si sodelavci pogosto med seboj pomagajo in včasih se zgodi, da vsi delajo vse. Tako Anja Štuhec sodeluje tudi pri organizaciji kulturnih, gospodarskih in športnih dogodkov, kjer je še posebno pestro zlasti, ko poteka znamenita kolesarska dirka Tour de France. Prejšnji dve leti, ko je zmagal Tadej Pogačar, so se namreč slavnostne podelitve udeležili tudi nekateri pomembni slovenski državniki, ki so bili v tistem času ravno na delovnem obisku v Franciji. Vsekakor so pravi predstavniki Slovenije v tujini tudi naši športniki, s svojimi dosežki so v zadnjem času naredili ogromno za prepoznavnost države, meni Štuhčeva. Slovenski uspehi na francoskem kolesarskem tekmovanju so naredili na francoske navdušence, med katerimi je tudi nekdanji francoski zunanji minister, velik vtis.

Po športnih zmagah bodo Slovenijo francoskemu občinstvu predstavljali tudi na kulturnem področju. V jeseni na veleposlaništvu načrtujejo organizacijo slovenskega filmskega festivala v Franciji, na katerem nameravajo predvajati slovenske filme, ki jih bodo prevedli v francoščino. Štuhčeva je velika ljubiteljica filmov, že v gimnaziji je igrala v slovenskih grozljivkah Vinopiri, režiserja Vitomirja Kaučiča, med študijem pa je urednikovala filmsko kritiko portala Koridor – križišča umetnosti.

Ko so od hitrosti tipkanja odvisna življenja

Delo je bilo posebno naporno v času pandemije. »Telefoni nam preprosto niso nehali zvoniti niti za minuto,« je opisala stanje. »Ko so bili čez noč odpovedani vsi poleti, so se ljudje na nas obračali za pomoč pri iskanju poletov in poti nazaj v Slovenijo, ne le iz Francije, temveč tudi iz drugih držav, in iskali polete prek Pariza.« Seveda so poskušali pomagati po najboljših močeh, kar je za njihovo konzulko in njeno asistentko pomenilo več neprespanih noči. Ob vsem tem je veleposlaništvo v Franciji pristojno tudi za zastopanje Slovenije v Maroku in Monaku, pa tudi pri Unescu, Mednarodni organizaciji za frankofonijo in Mednarodnem uradu za razstave.

Nekoliko mirnejše poletne dneve pa razburkajo tudi nepričakovani dogodki, kot je bil lanski nenadni umik zahodnih sil iz Afganistana. V kaotičnem umiku so številni ostali zadaj, veleposlaništvo v Franciji pa je pomagalo reševati afganistanske sodelavce Slovenske vojske. Uspelo jim je doseči, da so družino sodelavca, ki je pomagal slovenskim vojakom, evakuirali z enim poslednjih letal, namenjenih v Francijo, ki je pred prihodom talibov zapustilo državo. »Od tega, kako hitro smo tipkali in pošiljali verbalne note, so lahko bila odvisna življenja ljudi,« se spominja napete situacije. Bistveno manj dramatično, a ne manj naporno pa je, ko veleposlaništvo pokliče Slovenec, ki se želi s svojim nojem fotografirati na Eifflovem stolpu in ga peljati na Tour de France. Kljub trudu so bili pri tem manj uspešni kot pri evakuaciji iz Afganistana.

Kakor njen protagonist v njenem najljubšem romanu Potovanje na konec noči francoskega pisatelja Louisa-Ferdinanda Célina tudi Štuhčeva veliko potuje. V letošnjem poletju je prepotovala večji del ZDA, potovanje naprej v Mehiko pa je preprečil rop, ki ga je doživela v nacionalnem parku v bližini Las Vegasa. Kljub ljubezni do potovanj pa ima vse več pomislekov nad etičnostjo takšnega početja, saj se je pri potovanjih v oddaljene kraje težko izogniti letenju, kar katastrofalno vpliva na globalno segrevanje ozračja. To že kaže zobe ne le na Krasu, temveč tudi v obliki obširnih požarov po Franciji, je opozorila Štuhčeva.