Odklanjajo domače strokovnjake, sodelujejo s tujimi

Ljubljana – Potem ko je spomladi otroška intenzivna terapija doživela kadrovski kolaps, je tam za polni delovni čas še vedno zaposlenih precej manj zdravnikov, kot bi jih moralo biti po standardih. Kljub skrb vzbujajoči statistiki je bilo pediatrinji, ki se je zanimala za delo na oddelku, sporočeno, da je ne potrebujejo.



V ljubljanskem kliničnem centru so na vprašanje, ali res zavračajo zdravnike, ki izrazijo željo po delu v enoti za otroško intenzivno terapijo (EIT), odgovorili: »Odklonili smo enega zdravnika, ki v prošnji ni izrazil želje, da bi delal v intenzivni enoti z najtežjimi bolniki, njegova visoka akademska in strokovna izobrazba pa je vsekakor bolj primerna za druge vrste oddelkov, ne za intenzivno terapijo otrok, in to smo mu tudi sporočili.«

Zavrnjeno zdravnico delo na oddelku za intenzivno terapijo zanima, drugače ne bi oddala prošnje. Poleg tega se je v okviru dela za doktorat ukvarjala z otroki, ki so potrebovali intenzivno nego. Toda interesa, da bi si pomagali z njenim znanjem, očitno ni. Res je tudi, da bi se morala česa priučiti, a to verjetno za nekoga, ki ga delo zanima, ne bi bilo ovira.

Reševanje kadrovske stiske

In kakšna je kadrovska zasedba po množičnem odlivu strokovnjakov iz enote za intenzivno terapijo – samo letos so jo zapustili štirje? V UKCL so povedali, da vprašanju ekipiranja oddelka namenjajo največ pozornosti. Za sodelovanje in pomoč so pridobili tuje in domače strokovnjake.



Po mednarodnih kadrovskih normativih bi moralo biti v enoti 20 zdravnikov, od tega 14 specialistov pediatrične intenzivne medicine. Še leta 2016 je bilo zaposlenih deset, danes pa je tam polno zaposlenih pet zdravnikov (ena je do januarja na porodniškem, trije so specialisti pediatri, ki ves čas delajo kot intenzivisti, ena pa je mlada specialistka pediatrije, ki je prišla na oddelek pred mesecem). Njihovo delo kot vodja usklajuje redni profesor pediatrije, specialist pediatrije in intenzivne medicine Štefan Grosek. V enoti je 40 ur na teden, sicer pa je zaposlen v porodnišnici. Pri dežurstvih pomagajo trije slovenski specialisti anesteziologije ali infektologije ter štirje specialisti pediatrije in intenzivne medicine iz hrvaške Reke. Ti poleg dežurstev delajo tudi od osem- do desetkrat na mesec v dopoldanskem turnusu. Pomagajo tudi trije specializanti pediatrije, ki samostojno dežurajo pod nadzorom specialista doma, trije specializanti pediatrije, ki dežurajo pod nadzorom specialista v intenzivni medicini, ter pet specializantov, ki delajo dopoldanske, popoldanske, sobotne in nedeljske turnuse. Ena specializantka se bo vrnila na oddelek za intenzivno medicino oktobra kot nova specialistka, en specializant spomladi 2019, ena specializantka, ki je pred izpitom, pa se bo usmerila v delo na oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo.

Čakanje na specialistko iz Srbije

Trditev, da v času kadrovske stiske ni prostora za domače strokovnjake, v UKC Ljubljana zavračajo. »Ne drži, da bi zavračali zdravnike, ampak jih aktivno iščemo, če imajo znanje iz intenzivne medicine. Zdaj je v postopku nostrifikacije specialistka iz Srbije, ki bo zaposlena na oddelku za intenzivno medicino in ima znanje tudi iz kardiologije.« Poudarjajo, da delo poteka v vseh treh turnusih z močno ekipo; dopoldne so prisotni trije ali štirje specialisti, občasno jih je tudi pet, popoldne so en specialist ali starejši specializant pred izpitom in dva specializanta skupaj s specialistom doma, ki je pripravljen na klic. »Ponoči sta prisotna en specialist in en specializant s specialistom na klic doma, če je dežuren starejši specializant. Ob konicah je vedno na voljo še en zdravnik na klic, ki lahko priskoči in pomaga pri delu.«

Čeprav v bolnišnici mirijo javnost, da je vse v najlepšem redu, poznavalci dogajanja pravijo, da so razmere vse prej kot optimalne. Veliko naj bi bilo improvizacije. Pravijo, da so opisane rešitve kliničnega centra začasne in da je ključno, kakšni specialisti delajo v pediatrični EIT. Od domačih so samo trije polno zaposleni specialisti pediatrije in intenzivne medicine. Specialisti za anesteziologijo in infekcijske bolezni po informacijah nekdaj zaposlenega v enoti nimajo pediatričnega znanja in še manj izkušenj, saj nihče ni delal v pediatričnem okolju več kot nekaj mesecev: »Vsak specialist, pediater, anesteziolog, drugi pa še dlje, potrebuje najmanj dve do tri leta dela po končani specializaciji, da je usposobljen za kolikor toliko samostojno delo in prevzemanje odgovornosti v EIT.«

Reševanje zdravniške zasedbe s specializanti je zgrešeno: »Specializant mora pridobiti znanje in izkušnje z delom, zato mora biti enota, v kateri se izobražuje, dobro zasedena s kompetentnimi, izkušenimi, da ne rečem nadpovprečnimi specialisti. V UKC bi ti morali imeti celo mednarodne reference. Vsi ti specializanti bodo po končani osnovni specializaciji opravili dveletno specializacijo iz intenzivne medicine. Torej ne bodo samostojno operativni še več kot dve leti in pol.« Po vsem tem bi torej moral biti specialist pediater, ki si želi delati na oddelku, več kot dobrodošel.