Kdo si upa povedati na glas

Domači zdravniki se prijemljejo za glavo, ko izvedo, kako je organiziran Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni. Zasnova ustanove, v kateri se bodo ob posteljah otrok menjevali zdravniki vsak teden ali, če bo res vse po sreči, na dva ali tri, je grozljiva in za otroke nevarna.

​Nihče od zdravnikov tega noče povedati na glas. Nihče si ne želi zameriti dr. Igorju Gregoriču. Gregorič je v Sloveniji izšolani slovenski zdravnik, ki je, star 29 let, odšel v ZDA in tam na noge postavil zavidanja vreden inštitut za srce v zasebni univerzitetni bolnišnici v Houstonu v Teksasu. Zdaj je star 63 let in pravi stik z razmerami v domovini je v teh letih izgubil. Med ZDA in Slovenijo ni primerjave. Tam transplantacija srca stane milijon dolarjev, pri nas 138.000 evrov. Tam ima zdravstvo na razpolago skoraj deset tisoč dolarjev na prebivalca, v Sloveniji manj kot 3000. Gregoriču so mnogi v Sloveniji hvaležni. Več kot 500 slovenskim študentom medicine je omogočil, da so prišli k njemu na počitniško prakso. Bodoči slovenski zdravniki si pri njem iz prve roke lahko ogledajo, kako deluje medicina v ZDA. In vendarle se le malokdo od njih pozneje odloči tja tudi oditi. Raje gredo v evropske države. A iz hvaležnosti do Gregoriča zdaj ne morejo na glas povedati, kaj si mislijo o njegovi organizaciji dela v Sloveniji.

​Bližina oziroma daljava je odločilna pri vzpostavitvi novega srčnega inštituta v Sloveniji. Gregorič se je lotil organizacije dela z vso vnemo, a kaj, ko razmere v Sloveniji res niso enake tistim v ZDA. Poleg tega ima ameriški zdravnik, ki prileti čez Atlantik za teden dni, zaradi preskoka časovnega pasu nekaj časa težave s počutjem. Moral bi počivati. In to pravzaprav tudi počne. Ne sicer prostovoljno, pač pa zato, ker razmere formalno še niso urejene, da bi tu sploh lahko zdravil otroke. A tudi če bi bile, bi se v sedmih dneh ravno spoznal s prostori, aparati, ki so v Evropi večinoma drugačni kot v ZDA, z organizacijo dela, ki ni podobna ameriški, in sodelavci. Do bolnika skoraj prišel ne bi, kaj šele, da bi ga dlje časa spremljal. No, nič od tega mu niti ni treba, ker dnevi prehitro minejo in že mora nazaj, od koder je prišel. V žep 22.000 evrov, letalska karta in hotel v mali Sloveniji na račun državnega proračuna – ni lepšega za nekaj dni. Za otroke pa tako ali tako skrbi UKC Ljubljana skupaj z dolgoletnimi sodelavci iz bližnje Prage.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc se vede, kot da je vsemogočna. Saj tudi je. Nad njenimi odločitvami in odločitvami premiera Cerarja je le modro nebo. In volivci. A ker je njuna stranka kljub vsemu na volitvah nekaj sedežev v parlamentu dobila, se počutita še močnejša kot prej. Ustanovita lahko karkoli. Tudi inštitut za operacije otroškega srca, ki sploh nima odgovornega nosilca za operacije, čeprav zakon predpisuje, da bi ga moral imeti. Vsemogočna sta na papirju, otrok pa »njun« inštitut vendarle ne zdravi in javni denar gre v prazno. Še sreča, da je tu UKC.