Zdravljenje bolnika z imenom Slovensko zdravstvo

Ljubljana – Službe za otroško kardiologijo, v kateri bi delali slovenski zdravniki, ni več, bolnišnice vsak dan zapuščajo medicinske sestre, manjka administratork, kvarijo se aparati, čakalne vrste se daljšajo … Zdravstveni sistem ima zadnji stadij raka. Ga sploh še lahko rešimo?

Ministrstvo za zdravje je imelo pod vodstvom Milojke Kolar Celarc zadnjo priložnost, da bi pravočasno in brez večjih pretresov izpeljalo zdravstveno reformo, a ministrici ni uspelo. Namesto reforme je dosegla veliko sprememb, ki pa niso bile ključne za boljšo dostopnost zdravstvenih storitev. Ta se je celo poslabšala. Administracija se je povečala. Zdravniki na primarni ravni morajo voditi naročilne knjige, kar jim krati že tako skopo odmerjen čas za bolnike. Če bolnika neupravičeno napotijo na specialistični pregled, jim grozi denarna kazen. Tisti, ki še vztrajajo v zavoženem sistemu, si iščejo nove zaposlitve, zaradi odhoda medicinskih sester se zapirajo bolniške sobe. Estetski kirurg Uroš Ahčan se počuti, kot bi igral pred polnim stadionom slovenskih navijačev z ekipo, v kateri bi bilo namesto 11 samo šest igralcev, na spolzkem, blatnem terenu, vsak dotik žoge pa bi narod izžvižgal. Za Zdravstveni portal se je vprašal, ali se ljudje zavedajo, kako se počuti kot predstojnik, ki mora ljudem, ki izgorevajo, ki so številnim bolnikom omogočili kakovostno življenje ali jim ga dobesedno rešili, povedati, da so z garanjem povzročili 80.000 evrov minusa, ker nekdo ne postavi realne cene storitve.

Čakanje na košarico pravic

Prav določanje standardov in normativov ter postavitev konkretne cene storitev bi morala biti prioriteta pri reševanju zdravstva. Določiti bi morali košarico pravic in pregledno prikazati področja zdravstva in sociale državljanom, je jasen Dorjan Marušič, nekdanji minister za zdravje. Po njegovih besedah bi morala biti košarica pravic pokrita z javnimi sredstvi, zasebna zavarovanja pa bi morala zmanjševati tveganje posameznika pri iskanju zdravstvenih potreb in omogočiti kompetitivnost.

Limitirati bi morali bolniške odsotnosti, zniževati nadomestilo in vpeljati še nekatere ukrepe, ki ne bodo povzročali lagodja ne uporabnikom storitve ne zaposlenim, bodo pa lahko vodili k izboljšanju stanja.

Velika slabost sistema je tudi plačna politika. Medtem ko smo zdaj našli več tisoč evrov za plačevanje dražjih tujih zdravnikov, prej pa dolga leta nismo našli nekaj sto evrov, da bi domačim zdravnikom plačali transporte hudo bolnih otrok, je jasno, da bo treba spremeniti plačna razmerja, in to še preden vsi strokovnjaki pobegnejo v tujino – na bolje plačana delovna mesta. Zdravnike bi morali izvzeti iz javnega sektorja in jih plačati po učinkovitosti in stopnji težavnosti njihovega dela. Je pa res, da bi to povzročilo silovite kritike. Spomnimo se šolnikov, ki so se pri povišanju plač zdravnikov uprli s stavko, češ da je bil z zviševanjem plač zdravnikom porušen plačni sistem.

Racionalizacija poslovanja

Da bi bilo v prihodnje vsem bolje, bi bilo treba zajeziti korupcijo, preplačila materialov in racionalizirati poslovanje javnih ustanov. Sredstva za zdravstvo bi se morala povečati do višine devetih odstotkov BDP, zdravstveno zavarovanje pa bi morali preoblikovati. Zdaj ima namreč državljan zagotovljene vse pravice, a mu to ne pomaga veliko, saj nanje čaka več mesecev.
Javne zavode bi bilo treba preoblikovati v smeri poslovne avtonomije, šele takrat bodo lahko njihove operacijske dvorane učinkovito izrabljene. Na tržnih osnovah delujoče gospodarske družbe splošnega pomena pa bi poslovale na osnovi realne cene. Čakalne dobe bi lahko skrajšali le z dodatnimi finančnimi viri in sodelovanjem vseh zdravstvenih sektorjev, tudi zasebnih.

V reformi pa bo nujno treba upoštevati še, da aktivni del populacije, ki zdaj pokriva skoraj celotne prispevke za socialno varnost, dolgoročno ne bo zmogel finančnega bremena. K javnim virom za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo bo morala v prihodnosti več prispevati tudi neaktivna populacija.

Politiko stran od stroke

Kakovost in varnost zdravstvenega sistema bi morali biti prioriteti. Marušič pravi, da bi morali v zvezi s tem vzpostaviti neodvisno in neprofitabilno agencijo za kakovost, ki bi prevzela vse naloge standardizacije na področju kakovosti, varnosti, produktivnosti in učinkovitosti.

In bistveno, kar se iz ere Kolar Celarčeve ne bi smelo ponoviti, je vmešavanje politike v strokovne odločitve. Marušič se strinja: »V tem tisočletju se je v središče postavljalo produktivnost, učinkovitost, koncesije, korupcijo, čakalne vrste, kar je omogočilo le politiziranje zdravstva. Te teme potrebujejo veliko strokovnega znanja, izkušenj in sodelovanja glavnih akterjev, še najmanj politikov.«

Po njegovem postavitev vroče teme, kot je neustrezna dostopnost storitev, v središče vladnih aktivnosti ne obeta veliko, predvsem če se vanjo ne bodo vključili glavni izvajalci, zdravniki in sestre.