Od ukradenega sendviča do etičnega kodeksa

Ljubljana – »Nihče ni dvomil o tem, kakšna bo njegova odločitev,« je dejal vodja poslancev LMŠ Brane Golubović, ko je novinarjem pojasnjeval odstop poslanca Darija Krajčiča zaradi neplačanega sendviča v trgovini. Odločitev, ki v preteklosti za nekatere zdajšnje in nekdanje poslance še zdaleč ni bila samoumevna, bi v prihodnosti morala postati standard.

Odločitev za odstop je poslanec Krajčič, pravijo v LMŠ, sprejel sam, po pogovoru z vodjem poslanske skupine Branetom Golubovićem dan za tem, ko je na odboru za kmetijstvo v torek pojasnjeval, kako se je v trgovini odločil preveriti njihov sistem kontrole, ker so ga pustili čakati. »Prvič v življenju sem to naredil. In sem šel lepo ven. Nihče ni pritekel ven, nihče ni tulil. Tudi tam, kjer imajo vse pod videonadzorom, gre tu pa tam kaj skozi,« je pojasnjeval Krajčič poslancem. Če so se mu ti ob tem muzali, so bili z odzivi po njegovem odstopu bolj zadržani.
 

Kdaj etični kodeks za poslance?

Da so v LMŠ z ekscesnim dejanjem poslanca opravili brez obotavljanja, je v DZ prej izjema kot pravilo. Predsednik in poslanec SNS Zmago Jelinčič, ki mu je konec junija lani parlamentarna skupščina Sveta Evrope izrekla dosmrtno prepoved članstva, ker da je zaradi podkupovanja iz Azerbajdžana glasoval proti sprejetju poročila, ki je bilo kritično do ravnanja Azerbajdžana s političnimi zaporniki, o odstopu ni niti razmišljal. Tudi poslanka SD Bojana Muršič ni odstopila, ko je v prejšnjem mandatu za jopice za občinski odbora stranke kupila z občinskimi sredstvi. Čeprav je denar vrnila, sodni postopek na zahtevo občine Ruše, ki poslanki očita zlorabo uradnega položaja in napeljevanje k ponarejanju listin, še poteka. V obeh primerih so v Transparency International Slovenia in protikorupcijski komisiji državni zbor pozvali, naj začnejo upoštevati etični kodeks. K temu je poslance že večkrat pozvala tudi skupina držav proti korupciji pri Svetu Evrope (GRECO), a kodeks nikoli ni bil sprejet. »Že vseskozi poslušamo, kako poslanci sprejemajo etični kodeks, a jim ga na koncu nekako ne uspe sprejeti,« opozarja dr. Miro Haček s fakultete za družbene vede. Pravi, da so velike stranke, denimo SD in SDS, svoje kadre branile do zadnje kaplje krvi, ko se je človek znašel v težavah: »Odpovedali so se mu šele, ko je bilo očitno, da je politično truplo«. V tej smislu Haček odstop Krajčiča vidi kot nekaj novega, čeprav je mogoče razpravljati, ali je bila poteza pristna ali gre za nabiranje političnih točk LMŠ. A Haček pravi, da je za navadne državljane pravzaprav vseeno. Gre za zgled, za katerega bi si želeli, da bi mu poslanci večkrat sledili.

 

Gantar: Razmere niso kritične

O primernosti ravnanja »izbrancev ljudstva« se je javnost doslej spraševala v vsakem sklicu državnega zbora. Pavel Gantar pravi, da je bilo morda največ ekscesov prav takrat, ko sem bil on predsednik DZ, v času gospodarske krize, pri čemer je spomnil na aretacijo in obsodbo poslanca Srečka Prijatelja. A razmere v slovenskem parlamentu po njegovem kljub temu še zdaleč niso kritične. Z izjemo časopisnega obračuna Jelka Kacina z Ivom Hvalico pred dobrima dvema desetletjema v parlamentu ni bilo fizičnih obračunov, nihče ni vrgel solzilca ... »Poslanci so odraz celotne družbe, zato niso načeloma nič boljši in nič slabši od tistih, ki jih volijo,« sklene Gantar, ki opozarja, da je zabloda, da se od poslancev pričakuje več kot od drugih državljanov. Pri tem opozarja, da so svoje naredile tudi nekatere spremembe v škodo poslanskega statusa, denimo bonitet po zaključenem mandatu. S tem je po njegovem položaj postal neprivlačen za ljudi, ki bi bili dobri na javnih funkcijah, zdaj pa raje ostajajo tam, kjer je možnost zaslužka večja.