Kje smo trideset let po plebiscitu?

»Trideseto obletnico plebiscita praznujemo v nenavadnih časih,« današnji pogovor, znova iz daljave, uvede Ali Žerdin. »Miti, povezani s plebiscitom, ugašajo,« pove, pri čemer ima v mislih zapis Tineta Hribarja, ki je v Sobotni prilogi opozoril na dvojni atentat na Demos. 



Ta zapis tudi Janez Markeš označuje za izjemno pomemben dokument. »Preprosto zato, ker je na neki način pokazal, kako v tistem času pred tridesetimi leti ni bilo enotnosti, o kateri smo ves čas poslušali, da je bila. Iz tega je nastal nekakšen mit, da je bil slovenski narod enoten. Narod je že bil enoten, elita, odločevalci pa očitno ne. Šlo je za razliko, ali se plebiscit izvede v formuli zavezujočega ali le posvetovalnega, in kaj bi to dolgoročno pomenilo. Povezano je s Francetom Bučarjem, tedanjimi socialisti in Petrom Jambrekom.«



»Poanta zapisa akademika Hribarja je, da so nekateri delali državo, nekateri pa kariere. Ta poanta je zelo uporabna tudi za današnji čas,« nadaljuje Žerdin. 

»Brez dvoma. Kaže na to, da se odtlej situacija v svojem nastavku ni spremenila,« se strinja Markeš. »Možno jo je aplicirati tudi na sedanje dogajanje. Imamo oblike kontinuitete in oblike poskusa diskontinuitete. Poskusa narediti državo demokratično in samostojno, prvič v zgodovini.«



V času osamosvajanja zasledimo like, ki jih lahko z današnjim pogledom označimo za čiste, še pove. Po njegovem mnenju so to ob omenjenem Bučarju Jože Pučnik, Tine Hribar, Franc Zagožen, Matevž Krivic. Spomenki Hribar pa gre zasluga pri doseganju enotnosti elite pred plebiscitom, doda Žerdin.

»Karieristična bitka, ki se je začela v začetku 90. letih, je preslikava tega, kar se dogaja danes, in dobiva neka pojasnila za nazaj,« doda Markeš. »Ključno je, da lahko z današnje situacije interpretiramo tedanje dogodke. Borbo za oblast, karieristični del politike.«