Od Ljubljane do Beograda - avtocesta le za izbrance

Vsako jutro me pokliče policistka. »Gospa Milena, ste doma?« se oglasi z druge strani telefona. »Ja, seveda sem.« »Doma« pomeni v petem nadstropju stolpnice na Dorćolu, najstarejšem delu mesta Beograda, blizu Kalemegdana in Donave. Na svoje delovno mesto – mesto dopisnice v Srbiji – sem se vrnila pred tremi dnevi. Niti na misel mi ne pride, da bi v času predpisane samoosamitve odšla iz stanovanja. Zagrožena kazen za tak prestopek je globa 1400 evrov ali celo tri leta zapora.
 

V manj kot dveh mesecih se je vse spremenilo

Priti v Srbijo ni bilo preprosto. Kar je bilo pred slabima dvema mesecema samoumevno – peljati se z avtomobilom v službo iz Ljubljane v Beograd – je zdaj podvig prve vrste, za katerega sem potrebovala diplomatsko posredovanje. Dovoljenje za vstop v državo sem čakala osem dni. Naše veleposlaništvo v Beogradu je vložilo diplomatsko noto na posebno telo vlade Srbije, ki se v času epidemije ukvarja s prihodi tujcev, in najavilo mojo pot skozi Hrvaško. Ta ne bi bila možna, če ne bi bila v Srbiji akreditirana tuja novinarka, ki je imela pred tem v Beogradu začasno prebivališče.

Tudi druge evropske države sprejemajo v času epidemije samo rezidente. Prost pretok delovne sile – kaj je že to? In novinarska svoboda? V času epidemije po vsem svetu do konca pozabljena pravica.
 

Zakaj v Beograd

V Ljubljano sem iz Beograda prišla v prvih dneh marca, ko je bil tako v Sloveniji kot v Srbiji zabeležen prvi primer koronavirusa. Morala sem registrirati avto in zamenjati gume. Sedem dni kasneje, ko se mi je dopust iztekel, so bile meje zaprte. Če bi vseeno šla, bi morala v Srbiji za dva tedna v osamitev, kar se mi je zdelo takrat nemogoče prenesti.

Bilo me je pa tudi strah, kaj se bo med epidemijo dogajalo, kot je bilo strah tudi druge, ki so v naslednjih dneh vse svoje moči uporabili za to, da so prišli domov. Naša konzularna predstavništva so pomagala že 2200 Slovencem in Slovenkam, da so se vrnili. In še 450 jih na raznih koncih sveta čaka na pot domov. V začetku marca mi je bilo tako nemogoče pomisliti, da bi šla od doma. Po mesecu in pol pa je jasno, da kaj posebno hudega zdaj več ne bo. Čas je, da grem na svoje delovno mesto.


 

Razkošje praznih cest

Ko sem se v ponedeljek odpravila zdoma, sem vedela, da bodo ceste prazne. V Sloveniji je bil praznik in v veljavi prepoved potovanja med občinami. A da bom edini osebni avtomobil, ki je ta dan prečkal srbsko mejo v Batrovcih, kot mi je povedal tamkajšnji carinik, si nisem mogla misliti. V manj kot dveh mesecih se je vse spremenilo.

 

Peljati se po skoraj povsem prazni avtocesti proti meji je pravo razkošje. Kot zmeraj se ustavim na zadnji bencinski črpalki pred izstopom iz Slovenije na Obrežju. Namesto običajne gneče sem tokrat sama.

»A nikogar drugega ni?« po nepotrebnem, samo zato, da spregovorim nekaj besed, vprašam črpalkarja. »Tam zadaj je še en avtomobil, srbski, že četrti dan je tukaj,« mi pokaže precej daleč na parkirišče.

Čez nekaj trenutkov sem spoznala Zavišo, 48-letega poklicnega šoferja iz Požarevca v Srbiji. Zaposlen je v podjetju v Celju, a nikoli ni delal v Sloveniji, pač pa v Švici, kjer pa ni imel stanovanja; njegov dom je bil kamion, a zdaj ni z njim, pelje se z osebnim avtomobilom.



Če bi bil s kamionom, bi lahko šel sam naprej, saj je prevoz blaga v času epidemije omogočen, njegova osebna nuja, da po štirih mesecih odsotnosti ponovno vidi ženo in otroke, pa bo morala še nekaj dni počakati. Kar malce slabo vest imam, da držim v rokah dragoceno potrdilo, s katerim bom lahko vstopila v Srbijo pred njim. Na hitro se poslovim.
 

Svobode gibanja iz države v državo ni več

Cariniki, ki so vedno v zadnjem letu, ko sem potovala v Beograd, le zamahnili z roko, češ, Slovenka, pojdi naprej, nič te ne bomo gledali, so se tokrat vsi po vrsti poglobili v moje dokumente. Takrat sem bila kar malo užaljena, da mi ne posvečajo nikakršne pozornosti. Zdaj šele vidim, kakšno svobodo sem s tem imela. Svobodo gibanja iz države v državo, ki je zdaj ni več.

A kljub temu sem po nekaj minutah čakanja in opravičujočih nasmehih carinikov, ki so vsak posebej nekam telefonirali, ali je z mojimi potrdili vse v redu, vstopila na Hrvaško.

In že sem na prvi cestninski postaji. Edini uslužbenec na zapornici se me vidno razveseli. »Kakih 20 vozil je šlo po avtocesti v petih urah, kolikor sem v službi. Če ne bi bilo epidemije, bi jih pripeljalo v tem času 600 ali 700,« pove. Vam je dolgočasno? »Težko mi je. Ta epidemija je najtežji trenutek v mojem življenju,« pravi in vpraša, če mi lahko skuha kavo. Srkava jo ob robu avtoceste, s pogledom na trdno spuščene zapornice, ki se v naslednjih minutah niti enkrat ne dvignejo.



Če ne bi bilo epidemije, ne bi tukaj najbrž nikoli v življenju pila kave in tudi ne bi spoznala 58-letnega Ivana iz Krapine, ki sicer vedno sedi v plačilni hiški, a se s potniki, ki običajno v velikem številu drvijo naprej, ne ukvarja. V času epidemije imamo več časa drug za drugega in med seboj smo dosti bolj prijazni, kot sicer.

Pred epidemijo je pogosto šel v Slovenijo – v bližnji Podlehnik in nakupovat v Maribor. Zdaj je vse drugače, vse prazno, predvsem pa nima s kom poklepetati, pravi.

»Bil sem v Iraku v času vojne, tudi v hrvaški vojni sem bil, a tako hudo kot v času koronavirusa ni bilo nikoli,« potoži, a zamahne z roko, češ, virus ni nevaren, on se ga ne boji.

Hrvaška je ravno ta dan odprla trgovine z oblačili, omogočila treninge vrhunskih športnikov, napovedala je odprtje restavracij in neobvezni pouk osnovnošolcev, o čemer bodo o svojem otroku odločali starši. Skratka, Hrvaška se odpira. Kaj pa morje? »Če bi vse ovire v tem hipu odpravili, bo prišla morda tretjina turistov. Boste Slovenci prišli?« me z dvomom in hkrati z zaupanjem sprašuje. Neverjetno je, do kakšnih točk nas je pripeljala epidemija. Strah, ki se nam je zažrl v kosti v tem kratkem času, je osupljiv
 

Nadzor vsepovsod

Kot da se gibljem skozi fatamorgano, drsim po prazni avtocesti naprej. Le tu in tam zagledam kak osamljeni traktor na njivah, nato pa iznenada poln travnik krav, ki v veliki čredi skupaj prežvekujejo, za razliko od nas, ljudi, ki nam je druženje v takih skupinah zdaj prepovedano.

Avtomobilov ni, razen blizu velikih mest, kjer naletim na lokalni promet. Za vzorec je tovornjakov. Skozi celotno Hrvaško sta za tranzitne potnike – kot sem jaz – na voljo le dve počivališči. Ustavim se v Novski. Ko vidi, da fotografiram, pride vodja bencinske črpalke in me popiše. Neobvezno je, pravi, a vendarle je dobro vedeti, kdo prihaja in zakaj fotografira, ker se v teh dneh tukaj »svašta« dogaja. Ko izve, da sem novinarka, pravi, da mi ne sme nič povedati.



Čisto drugače pa so za pogovor razpoloženi na parkirišču, kjer stoji za prste dveh rok tovornjakov. Sezai, upokojeni gasilec iz Turčije, ki je na poti iz Nemčije v Istanbul, mi pokaže nekaj videoposnetkov o nasilju policistov do šoferjev na raznih parkiriščih vzdolž njegove poti. Nikoli si ne bi mislila, da je nevarnost bolezni povezana s toliko ostrine. Kot so se v času epidemije vzpostavile vsemogoče prepovedi, tako se je razbohotila tudi vseh vrst represija.

Z mano – novinarko – so sicer povsod vsi prijazni.



Pri izstopu iz Hrvaške sem čakala 35 minut. Policistka je klicala, preverjala, odnesla mojo v cirilici napisano dovolilnico za vstop v Srbijo nekomu prebrati, se opravičevala, pa znova klicala. »Najhuje je, da je vsakdo nekaj posebnega. Naj vsem dovolijo čez mejo ali vsem prepovedo,« je menila.

Končno sem lahko odpeljala v meddržavni prostor, a me je že čez nekaj deset metrov prestregel srbski policist. Ko je pregledal dokumente, sem lahko zapeljala do carinika. Bil je prijazen mlad mož, ki mi je svetoval, naj prižgem radio in uživam, saj da imajo precej dolgo proceduro.



Trepetala sem vseh 45 minut, dokler me ni vprašal, ali bom pristala na 14-dnevno prostovoljno samoizolacijo. Potolaženo sem prikimala. Razpolagala sem namreč s podatkom, da je obvezna osamitev v Srbiji 28 dni, a so jo - kot je povedal - ravno prejšnji dan skrajšali.

Sanitarni inšpektor mi je izdal odločbo, po kateri me bodo na domu dvakrat dnevno telefonsko ali v živo nadzirali policisti, opraviti pa moram tudi dve testiranji. Po dveh negativnih izvidih bom svoboden človek, me je prijazno obvestil inšpektor. Nič posebnega torej, tako je tudi v Nemčiji in ponekod drugod.


 

Tih in miren Beograd

V Beograd sem prispela tik pred zdajci, le nekaj minut pred 18. uro, ko se prične policijska ura, ko ne sme nihče več biti na prostem. Prestolnica, ki je zmeraj vrvela od življenja, me je pričakala tiha in prazna. Komaj kje kakšen zamudnik je hitel proti domu, ravno tako le tu in tam kak avtomobil. Epidemija je resnično spremenila vse.

Že od danes popoldne pa vse do ponedeljka zjutraj bo tako prazno in tiho po vsej Srbiji. Toliko časa – kar 83 ur – bo trajala policijska ura in s tem popolna prepoved gibanja. Menda zadnja pred sprostitvenimi ukrepi. A kdo bi vedel. Virus lahko kadarkoli spet izbruhne.