Od aretacij do panike

Maroko

»V Maroku živim od lanskega septembra. Prišla sem na začetku surferske sezone. Tukaj delam kot inštruktorica joge v različnih šolah surfanja na območju severno od Agadirja, ki je znano po plažah, soncu in valovih, primernih za surfanje, ki vsako leto privabijo na tisoče turistov. Sezona se po navadi konča maja ali junija, tokrat se je marca, ko so odšli zadnji turisti,« začenja svojo pripoved Andreja Jernejčič.

Tudi Maroko je 15. marca odpovedal vse mednarodne lete. »Tukaj sem ostala, saj je bil takšen moj prvotni načrt, ostati do konca maja, ko se zaključi sezona, jaz pa naj bi poučevala jogo na dvotedenskem retreatu. Trenutno ne poučujem, saj so šole surfanja zaprli 20. marca, ko je država razglasila izredno stanje. Mednarodni leti so odpovedani do nadaljnjega. Moj let domov 17. aprila je bil tako odpovedan. Če bi se mi uspelo vrniti domov aprila, bi doma tudi ostala, tako pa sem v Maroku, ki je zdaj moj drugi dom.

Eden od razlogov, da sem se odločila ostati, je bil tudi ta, da je bilo takrat, torej v začetku marca, okuženih le nekaj deset ljudi. Druga možnost je bila, da letim iz Maroka v kakšno od sosednjih držav in potem domov. Maroko namreč nima direktnih letalskih povezav s Slovenijo. Ob izrednih razmerah, ki so takrat vladale v Evropi, sem se odločila ostati. Maroko je razglasil izredno stanje 19. marca, ko je bilo odkritih 63 primerov. Tukaj imam stanovanje v hiši, kjer trenutno prebivam še s petimi ljudmi, štirimi Američani in Angležinjo. Družbo nam dela še osem psov in slep muc,« pripoveduje Andreja. Ko sva se v torek pogovarjali, je bilo v državi okuženih 3186 ljudi.

»16. aprila so v 24 urah potrdili 259 novih primerov, kar je največ v enem dnevu. Od 2. marca do danes so testirali več kot 14 tisoč ljudi, dnevno število testiranj narašča in trenutno opravi test okoli 1000 ljudi na dan,« razloži. Maroko je uvedel preventivne ukrepe sočasno s Španijo in Francijo. »Odprte so le trgovine, tržnice in lekarne. Mošeje, šole, telovadnice, klubi, restavracije in hamami so zaprti. Prepovedana so kakršna koli javna zborovanja in druženja. Seveda so na podeželju stvari precej ohlapne.

Tržnice s sadjem in zelenjavo še vedno delujejo, saj je to za ljudi na podeželju glavni vir hrane. Tudi tržnica v Agadirju, suk, kot jim pravimo tukaj, ki velja za eno največjih v tem predelu Afrike, je še odprta,« pripoveduje naša sogovornica. Maroške oblasti so zelo stroge pri izvajanju ukrepov. »Zanimiv je tudi način obveščanja prebivalstva, predvsem v ruralnih predelih, kjer so se pojavili jumbo plakati z opozorili o virusu, ljudi so obveščali tudi po megafonih. V času, ko se pogovarjava, je bilo v Maroku aretiranih 47.143 (torej od začetka izrednega stanja 20. marca do danes, 21. aprila). Na dan torej aretirajo več kot 3000 ljudi.

Med njimi so bili tudi lokalni surfarji, ki so se kljub razmeram podali v valove. Izredno strogi so tudi do tistih, ki širijo lažne novice o virusu ali sovražni govor. Je pa nadzor v mestih neprimerljivo večji kot na podeželju, kjer sem trenutno jaz. Pred vsakim večjim mestom je policijska kontrola. Vsi smo dobili posebne dovolilnice, ki jih moramo vedno nositi s seboj. Obvezno je tudi nošenje zaščitne maske. Izredno stanje naj bi trajalo do 20. maja, kar delno sovpada tudi z ramadanom, ki traja od 23. aprila do 22. maja,« pravi inštruktorica joge, ki vrnitev v Slovenijo načrtuje brž, ko bo to mogoče.

»Doma bom ostala čez poletje. Če se bodo razmere umirile, se bom v Maroko najverjetneje vrnila septembra, ko se spet začne sezona. Tak je bil moj prvotni načrt, o drugih možnostih v trenutnih razmerah sploh ne razmišljam. Tako kot vsi tudi jaz upam, da se bodo razmere do poletja umirile in takrat se bom lažje odločila, kako in kaj. V Maroko me vleče predvsem zato, ker je tukaj veliko priložnosti za inštruktorje joge, če se bodo seveda vrnili tudi turisti,« sklene Andreja Jernejčič. 

Kanada

Slovenka Tinca Štokojnik Prouvost se je z možem Francozom in hčerkama v Montreal preselila konec lanskega poletja. »Glede na to, da smo se tu šele dobro ustalili, v času izbruha pandemije še nismo razmišljali o vrnitvi. Čeprav je v takšnih trenutkih res težko biti daleč od družine, so k sreči vsi, tako moji v Sloveniji kot moževi v Franciji, na varnem in zdravi. Tako je bilo za vse bolje, da smo se držali vsak svojega doma. Smo pa nameravali v domovino priti med poletnimi počitnicami, ampak zdaj so tudi te negotove,« pravi.

»Kanada ima v dneh, ko to pišem (pogovarjali sva se v ponedeljek, op. p.), 35.392 primerov okuženih. Za primerjavo: to je petkrat manj okuženih na milijon prebivalcev kot v Španiji in 2,5-krat manj kot v ZDA. Po številu smrti zaradi novega virusa je situacija primerljiva z Nemčijo. Kanada je ogromna država in relativno redko poseljena. Tam, kjer so večje koncentracije prebivalstva, je seveda koronavirus najprej in najbolj udaril. Šestmilijonski Toronto je imel na začetku pričakovano največ primerov, medtem ko jih je bilo v provinci Quebec, kjer živimo mi, najprej zelo malo.



To se je sčasoma obrnilo: v provinci Quebec je zdaj okuženih največ. Ravno v času zagona epidemije so bile šolske počitnice, med katerimi Montrealčani radi pobegnejo z mraza na toplo, predvsem na Florido in Karibe ter v Evropo. Nazaj so poleg spominov prinesli tudi virus. Te dni naj bi bili v provinci Quebec na vrhu krivulje, imamo pa več kot polovico vseh primerov v Kanadi – s sars-cov-2 se je tu okužilo 19.319 ljudi, od katerih jih je 939 umrlo.

Več kot polovica jih je na širšem območju Montreala. Razmere so posebno hude v domovih za ostarele, ki nimajo dovolj osebja, da bi ustrezno poskrbeli za vse obolele,« pripoveduje Tinca Štokojnik Prouvost o kanadskem spopadanju s pandemijo.
»Naše gibanje je tudi tu omejeno na občino bivanja, vendar lahko gremo ven. Policija ima sicer možnost kaznovanja, če se preveč ljudi nabere na kupu. Izobraževalne ustanove, od vrtcev do univerz, so zaprli 13. marca.

Potem je šlo podobno kot drugod: podjetja so poslala ljudi delat od doma ali na čakanje. Trgovine in tržnice ostajajo odprte, seveda pod posebnimi pogoji, le ob nedeljah jih zaprejo. Restavracije dostavljajo. Frizerji prodajajo darilne bone za čas po odprtju. In da, tudi pri nas smo imeli manjšo krizo s toaletnim papirjem, zdaj pa je včasih težko najti moko in vse drugo za domačo peko. Sicer pa se je zelo okrepila že sicer močna lokalna pripadnost.

V Quebecu te dni vsi želijo kupovati domače. In vsem nam je zelo všeč, da je življenje mirnejše, da je mesto tišje in da je zrak konkretno manj onesnažen,« poudarja tudi dobre plati nove realnosti in dodaja: »Kanadski politiki so med pandemijo večinoma zakopali strankarske sekire in zato je Kanada pri ukrepih zelo poenotena; tudi ni drastičnih razlik med provincami.«

Zanimalo nas je tudi, ali ljudje vladne uredbe upoštevajo. »Kanadčani so že po naravi zelo umirjeni, ne komplicirajo in se držijo pravil. Po podatkih velikega brata Googla naj bi bili Quebečani najbolj pridni v Severni Ameriki pri upoštevanju socialnega distanciranja. Kanadski politični vrh dosega v teh dneh najvišje stopnje priljubljenosti, kar je dokaz, da ljudje ukrepe sprejemajo.

Največ razburjenja je pred nekaj dnevi povzročil quebeški premier Legault, ko je začel previdno omenjati možnost, da bi kmalu odprli šole. Čeprav se vsi starši zelo veselimo tega dne, pa je veliko ljudi še bolj strah drugega dviga krivulje in nove dolge izolacije doma,« pravi Tinca.

Tudi močno kanadsko gospodarstvo se boji recesije, ki se zdi neizogibna, vendar »gremo s tokom in zvesto poslušamo dnevne novinarske konference premiera Trudeauja in lokalnih premierov ter upamo na najboljše. Zvezna vlada je tudi zelo hitro in učinkovito poskrbela za pomoč vsem, ki so zaradi pandemije izgubili prihodke. Ti bodo štiri mesece prejemali do 2000 kanadskih dolarjev pomoči na mesec (1300 evrov), poleg povišanih otroških dodatkov in drugih pomoči.

V okviru 107 milijard dolarjev (69,5 milijarde evrov), ki jih je kanadska vlada namenila za omilitev posledic ukrepov proti širitvi koronavirusa, so tudi podpore malim podjetjem, davčne olajšave in podobno. Tako za zdaj kljub nekaterim težkim situacijam ni znakov kakšne velike kolektivne depresije,« pripoveduje. Tudi v Kanadi bodo turizem, hotelirstvo, letalski transport, gostinstvo, industrija zabave in druge panoge, katerih uspeh je odvisen od čim večjega števila ljudi, zelo prizadete.

»Proizvodni sektor trpi zaradi zaprtja tovarn, sicer močna naftna industrija zaradi zmanjšanega povpraševanja. V Montrealu odpovedujejo svetovno znane festivale jazza, stand-up komedije in drugih. Težave ima tudi sicer močna filmska produkcija – v Montrealu in drugih kanadskih mestih namreč snemajo ogromno ameriških filmov in televizijskih serij, največ spomladi in poleti.

Kanadsko kmetijstvo, ki je zelo odvisno od delovne sile iz Južne Amerike, je po zaprtju meja dobilo posebno dovoljenje za vstop sezonskih delavcev v državo, saj drugače ne bi preživelo. Kljub temu so za kmetijstvo težki časi – pridelovalci mleka na primer zlivajo cele tovornjake mleka v zemljo, ker ga ne morejo prodati živilskopredelovalni industriji ali restavracijam.

Kaže pa, da se bo tudi tu gospodarstvo bolj usmerilo v samozadostnost in manjšanje odvisnosti od drugih držav. V Quebecu nameravajo okrepiti samopreskrbo s hrano. Ogromno sadja in zelenjave namreč uvažajo iz ZDA, Južne Amerike, Južne Afrike in drugih toplejših dežel. Ker imajo tu poceni elektriko, želijo močno okrepiti pridelavo v ogrevanih rastlinjakih.

Takšna pridelava je že dobro uveljavljena v Montrealu: mi (in tisoči drugih Montrealčanov) na primer večino hrane dobimo v tedenski košarici podjetja Lufa. Sadje in zelenjava večinoma zrasteta v rastlinjakih na strehah montrealskih poslovnih stavb, drugo pa prihaja s kmetij v bližnji okolici,« sklene naša sogovornica.

Španija

Anabelle Križnar, raziskovalka in predavateljica umetnostne zgodovine na fakulteti za likovno umetnost na Univerzi v Sevilli, živi v andaluzijski prestolnici že skoraj 15 let, in kakor pravi, ji niti na kraj pameti ni padlo, da bi se zaradi pandemije koronavirusa vrnila v Slovenijo. »V Sevilli živim že tako dolgo, da se tu počutim doma, poleg tega imamo zdaj na univerzi še več dela kot prej, zato je edino logično, da sem ostala.«



Španija je med državami, ki jih je pandemija najhuje prizadela, morda tudi zato, ker sprva mnogi niso doumeli, kako nevarna je situacija. »Na začetku nismo dovolj resno upoštevali ukrepov, saj nihče ni verjel, da je stvar tako resna. V Madridu, na primer, so še kar množično odhajali na morje ali v naravo, dokler nista policija in vojska začeli izvajati resnejšega nadzora in vpeljali kazni.«

Sredi tedna, ko smo bili v stiku, je bilo v Sevilli približno 2300 okuženih in 230 mrtvih, v Andaluziji pa 11.690 okuženih in 1020 mrtvih. »Videti je, da jo je Andaluzija kar dobro odnesla, predvsem zato, ker se res zelo pridno držimo omejitev in smo večinoma doma, kar je za Andaluzijce popolnoma neverjetno, saj večino življenja preživijo v druženju na cesti in po lokalih. Jaz sem v dobrem mesecu le dvakrat stopila iz stanovanja. Brez dokazil, da si zunaj zaradi česa nujnega, lahko dobiš visoko kazen.«

Še vedno velja ukrep, ki so ga uvedli sredi marca, po katerem morajo biti ljudje doma, zaprte so vse javne ustanove razen bolnišnic, lekarn, trgovin – slednje imajo krajši delovni čas, vstopiti je mogoče le v maski in z rokavicami. Močno so omejili ves javni prevoz in promet je pod nadzorom. Pred kakšnim tednom so odprli nekatere dejavnosti, kot sta gradbeništvo in avtomobilizem, tako da je zdaj opaziti nekaj več gibanja.

»Vsi smo že precej naveličani zapora med štirimi stenami, saj ne smemo iti niti na sprehod, tako kot to lahko počnete v Sloveniji. Vseeno pa čutim neki optimizem, vsaj ko gledam svoje sosede,« pripoveduje Križnarjeva in pojasnjuje, da so se Španci v tej težki preizkušnji znali povezati in pomagati drug drugemu.

»Pokazali so prav presenetljivo solidarnost, začenši s tem, da vsak dan ob 20. uri vsi ploskamo na balkonih – v podporo zdravstvenemu osebju. Razni inštituti in fakultete so darovali ves laboratorijski material – naša likovna fakulteta je predala vse maske in rokavice, ki jih študentje uporabljajo pri praktičnem pouku. Kar nekaj podjetij je preusmerilo svojo proizvodnjo, na primer iz izdelave alkoholnih pijač v izdelavo razkužil, iz športnih oblačil v izdelavo mask; maske šivajo tudi nekatere stanovanjske skupnosti. Ljudje so stopili skupaj in pomagajo starejšim in bolnim.«

A glede prihodnosti vlada precej strahu. »Ta je seveda utemeljen, ogromno manjših podjetij bo propadlo, druga se bodo le stežka pobrala. Vlada obljublja finančno pomoč, ali bo res kaj iz tega, pa bo treba še počakati.«

Medtem delo na njenem področju teče naprej on-line, saj ima Univerza v Sevilli zelo dobro razvit sistem različnih možnosti od nalaganja večjih datotek, snemanja predavanj do videokonferenc. »V Andaluziji se to študijsko leto ne bomo več vrnili na fakultete, vse bo on-line, tudi izpiti prek naše aplikacije, ki jo preizkušamo ravno te dni.

Jaz na srečo predavam teoretični predmet, tako da snemam predavanja in jih naložim na našo virtualno platformo,« pojasnjuje Anabelle Križnar, ki na Fakulteti za likovno umetnost predava umetnostno zgodovino, sicer pa se ukvarja z materialno in tehnično analizo umetnin v okviru Nacionalnega centra za pospeševalnike (CNA).

Grčija

Ljubljanski slikar, 52-letni Jure Zadnikar, živi v Grčiji 22 let, tam si je ustvaril družino. Njegov dom je v vasici Kassandria s približno 3000 prebivalci, na polotoku Kasandra, 100 kilometrov južno od Soluna. »Zelo dober občutek imam, kako se je država odzvala na pojav koronavirusa. Pravočasno. Šole so zaprli 11. marca, čez tisti vikend lokale,« te Grki sila radi obiskujejo, »pa trgovine, kmalu se je omejilo gibanje.«

Vsakdo, ki zapušča dom, mora poslati sms na določeno številko, »imaš šest možnosti, lekarna ali zdravnik, supermarket, banka, sprehod, obisk pri nekom, ki potrebuje pomoč, pa nujne zadeve, kot so pogrebi in podobno. Vtipkaš kodo namena, svoje ime in naslov, s seboj imaš osebno izkaznico.« Če te ustavijo, pokažeš svoje sporočilo in dokažeš, da si tam, kamor si sporočil, da si namenjen.

Kako daleč greš lahko na sprehod, ni natančno določeno, Slovenci, meni Zadnikar, smo glede tega bolj občutljivi, ker se precej več rekreiramo. Ljudje se torej ta čas ne ukvarjajo s športom? »Tako in tako to počnejo bolj malo.«
Grki presenetljivo spoštujejo odredbe. Zelo pomembna je vloga imunologa Sotiriosa Ciodrasa, ki je, opozarjajoč na razmere v Italiji, prepričal vlado, ki je najprej nasprotovala zapiranju šol, da čim prej sprejme ustrezne ukrepe, »v Solunu je bila zelo kmalu okužena ženska, ki se je vrnila iz Italije«.



Zadeve so se zaostrile predvsem, ko je iz vasice blizu mesta Kastoria večja skupina proizvajalcev krznenih izdelkov odšla na teden mode v Milanu, veliko se jih je okužilo, nevralgičen je bil tudi obisk skupine starejših v Jeruzalemu. Ciodras vsak dan javnost obvešča o stanju v državi, »ima zelo zanimiv način komunikacije, hkrati strog, po drugi strani pa ne straši in mu ljudje zaupajo«.

Zlasti poveden je bil čas velike noči, »to je v Grčiji največji praznik, bistveno bolj od božiča, in ob veliki noči imajo polnočnico, na katero gredo vsi, tudi neverni, celi rodovi.« Maša traja do dveh, treh ponoči, velikonočni prazniki so v Grčiji čas, ko se na enem kraju zbere zelo veliko ljudi. A letos se je praznovalo doma, na balkonih, ne več po vrtovih z žarom.

Približno 500 okuženih naj bi virus v Grčijo prineslo iz tujine, pred nekaj dnevi je bilo v državi približno 2300 okuženih, več kot 110 obolelih je umrlo. »Zadnje dni poročajo o dveh ali treh žrtvah dnevno.«

V Atenah je precej okuženih, v Solunu je bolje, na vasi je mirno, pravi sogovornik. »Kmetje delajo na poljih, lahko se sprehajamo v gozdu ... V Solunu so na območju, kakršen je v Ljubljani Rožnik, gibanje prepovedali.« No, ob mestni obali, dolgi pet kilometrov, pa so sprehajanje časovno omejili. Razmišljajo, da bi šole odprli 11. maja, »vsaj osnovne, ker otroci nimajo varstva. Pa verjetno še zadnji letnik liceja, naše gimnazije, zaradi mature.«

Je pa po vsej Grčiji velika panika – država živi od turizma in trgovine. »Na polotoku Kasandra se s turizmom tako ali drugače ukvarja polovica ljudi. Sezona traja od maja do oktobra, marsikomu to pomeni edini vir dohodka.«
Zadnikarjev vir dohodka je zaposlitev za določen čas, in sicer poučuje na otroških popoldanskih kreativnih dejavnostih. Zdaj po spletu.

Nemčija

»V času izbruha virusa smo se sicer želeli vrniti v domovino, saj smo v času velike noči načrtovali krajši obisk v Sloveniji, vendar smo se odločili, da bomo raje ostali v Nemčiji. Razlog je bil ta, da moja žena ves čas dela, delo iz Slovenije ni mogoče, zato smo glede na negotovost razmer sklenili ostati. Ni bilo namreč jasno, ali bi se lahko vrnili sem,« pripoveduje filozof in zgodovinar Tomaž Mikelj, ki z družino živi v Trierju.

»Trenutno (23. aprila) je skupno število okuženih s koronavirusom 151.022, skupno število umrlih je 5334, 103.300 ljudi je ozdravelo. Nemčija ima enega najvišjih deležev testiranih ljudi, zato naj bi bilo tudi število mrtvih tako nizko v primerjavi z drugimi državami, prav gotovo pa k nizki številki prispeva opremljenost njihovih bolnišnic, ki nikdar niso bile prebremenjene, še več, v Nemčiji se zdravijo tudi bolniki iz Italije in Francije. Vsega skupaj naj bi bilo v Nemčiji na voljo okoli 40.000 ležišč na intenzivni negi,« opisuje Mikelj razmere.



Kako je videti »novo« vsakdanje življenje? »V zvezni deželi Porenje - Pfalška, kjer prebivamo, so od 18. marca 2020 prepovedane vse športne in zabavne prireditve. Prav tako so zaprti vrtci, šole in fakultete. Odprte so bile lekarne in živilske trgovine. Gostinski obrati so zaprti, ljudje pa lahko pridejo po hrano in si jo odnesejo na dom. Javni prevoz deluje ves čas, res pa je, da so omejili število potnikov, prav tako so avtobusi vozili po sobotnem voznem redu, kar pomeni, da jih je bilo manj.

Potovanja so po sami deželi mogoča, ampak jih odsvetujejo. Iz drugih zveznih dežel je mogoče priti le, če lahko dokažeš, da si tu zaposlen. Enako velja za potovanje v Luksemburg, kjer dela veliko Nemcev iz te zvezne dežele. Prestop meje je mogoč le s potrdilom delodajalca,« pripoveduje Tomaž Mikelj in dodaja: »Imam občutek, da ljudje vladi zaupajo in se večinoma ukrepov zelo natančno držijo. Seveda pa so tudi tu kot povsod drugje izjeme. Predvsem mladi so pri upoštevanju pravil bolj sproščeni, vendar množičnega kršenja pravil ni. Kar zadeva prihodnost, mislim, da je povsod čutiti neki strah, res pa je, da se Nemčija trudi, da bi poskrbela za vse, ki bodo izgubili dohodek. Tudi za samozaposlene v kulturi.

Čeprav se tudi tu pojavljajo članki, da za kulturo ni dovolj poskrbljeno. Konkreten članek, ki sem ga bral, govori predvsem o odpovedi večjih poletnih festivalov v Nemčiji, za katere naj organizatorji ne bi dobili nobenega nadomestila.« Nemški ukrepi so se s tem tednom že začeli rahljati. »Tako so se odprle tudi manjše trgovine. Od ponedeljka pa velja ukrep, po katerem je v trgovinah, bankah, na poštah in sredstvih javnega prevoza obvezno nošenje zaščitnih mask.

Po 5. maju naj bi se začele odpirati tudi šole, kako bo z odpiranjem vrtcev, še ni znano. Včeraj smo zaščitne maske dobili vsi stanovalci našega bloka. Priskrbela jih je ena od stanovalk, maske bo med šolarje razdelila tudi dežela. V prihodnje nameravajo v Nemčiji izdelati več zaščitne opreme in razkužil, s katerimi bi potem opremili prebivalce.

Še vedno bodo v veljavi zaščitni ukrepi (nošnja mask, zaščitna razdalja in umivanje rok), drugače pa naj bi se življenje, če ne bo večjih sprememb glede okuženih, polagoma vsaj deloma normaliziralo. Edina izjema so javne prireditve, ki so za zdaj prepovedane do 31. avgusta,« sklene Tomaž Mikelj.