V Srbiji začeli zdraviti s krvno plazmo

 

Čeprav se zdi, da so ukrepi odvisni od voditeljev v posamezni državi – in če so ti avtoritarni, so tudi ukrepi ostri, če so bolj demokratični, pa ostanejo ljudje svobodnejši –, to še zdaleč ni edina resnica. Voditelji se namreč odzivajo na zdravstveni sistem – kolikor šibkejši je, toliko ostrejši so ukrepi – in potrebe ljudi, pri čemer v tej krizi ni glavni cilj delovanja politikov všečnost, pač pa želijo zlesti svojim volivcem pod kožo in vzbuditi občutek, da se brez njih – voditeljev – sploh ne da živeti. Takšne so razmere v Srbiji.

Izredno čustven narod vodijo tudi čustveni politiki. Predsednik Aleksandar Vučić, ki vsak dan vsaj eno uro nastopa na televiziji, se je v času koronavirusa z ekranov šalil, jokal, moledoval, grozil, dajal za zgled samega sebe, se v naslednjem trenutku posipal s pepelom, vem, da delam napake, a kaj češ, samo človek sem, kot vsi vi. Ljudje se nad predsednikom zgražajo, jezijo, sitnarijo, ogovarjajo ga in nekateri ga tudi sovražijo, zdi se jim, da bi bilo vse bolje, če ga ne bi bilo.

Toda kljub vsemu naštetemu, vedno ko predsednik nastopa, sedejo pred male zaslone, da bi slišali (in videli), kaj ima danes povedati. To je v Srbiji ritual, nekakšen resničnostni šov, v katerem sodeluje ves kolektiv.

Mnogim je seveda predsednik tudi všeč, hvalijo ga, radi ga imajo in mu bodo dali svoj glas na volitvah. Takih je več kot polovica, so spomladi kazale javnomnenjske ankete, ko so bile volitve še aktualne, nato pa so jih zaradi koronavirusa začasno odpovedali.

V marsikom, morda je takih celo največ, pa se skriva to, kar je splošna človeška lastnost: svojega predsednika (očeta in voditelja) ljubijo in sovražijo hkrati. Ta ambivalentni odnos omogoča brezkončne debate, ki jih je virus iz živega življenja – žal – prenesel zgolj na družbena omrežja.
 

Le na videz kaotično

Ukrepi proti epidemiji so bili v Srbiji na videz kaotični, kot je kaotična tudi v mirnem času medijska scena. A sistematični pregled pokaže, da sta glavni epidemiolog Miodrag Kon in predsed­nik Aleksandar Vučić v bistvu prepovedala vse, kar ljudje radi počnejo. Seveda, kar nikogar ne mika, tega ni treba prepovedati.

Tako je tudi v Sloveniji. Slovenci se radi prevažamo z avtomobili na izlete – potovanje iz kraja v kraj so nam prepovedali. V Srbiji prepovedi potovanja med občinami nimajo; razen bogatejših se sploh nihče nikamor ne pelje z avtomobilom, saj za kaj takega ni denarja.

Pač pa so dobili in še imajo policijsko uro vsak dan od 17-ih, zdaj od 18-ih pa vse do jutra, ker se seveda največ in najraje družijo prav ob popoldnevih do poznih noči. Ker so se kljub prepovedi druženja v skupinah ob vikendih še zmeraj dobivali na piknikih, je zdaj že nekaj tednov policijska ura – popolna prepoved gibanja na prostem – ves konec tedna in vse praznike. Čez veliko noč je trajala kar tri dni in pol, tako bo tudi čez prvomajske praznike.
 

Popestritev: urniki za hišne ljubljenčke

Prav nenavadno je državna oblast določala, kdaj lahko gredo na sprehod hišni ljubljenčki. Urnik se je za pse precejkrat zamenjal, kar gre pripisati želji po popestritvi življenja. Tako so se lahko sosedje v nedogled po telefonih pogovarjali, kako točno je danes s sprehodom kosmatega prijatelja. Nekaj časa je bilo to mogoče celo samo ponoči.

Prav tako je od tega tedna nočni čas rezerviran za sprehode starejših. Ko se začne ob šestih popoldne prepoved gibanja za vse, lahko gredo na sprehod starejši od 65 let. A samo trikrat na teden po pol ure in samo 600 metrov daleč. V trgovino pa lahko gredo le ob sobotah ob štirih zjutraj.

Ta ukrepa sodita gotovo v sklop nenavadnosti: kar je tako zelo zapleteno, že mora imeti globljo podlago, domnevajo ljudje.

A če potegnemo črto: v Srbiji se epidemija ni tako razplamtela, kot se je to zgodilo v zahodnoevropskih državah in ZDA. Tudi v drugih državah Zahodnega Balkana so ukrepi ostri, kazni za kršitelje visoke. Če v Srbiji prekršiš ukrep samoizolacije, tvegaš tri leta zaporne kazni. V Črni gori dobiš za isti prekršek 12 let zapora. Nekaj ljudi so že obsodili. A medtem ko ima zahod na tisoče mrtvih, je umrlih tu – morda tudi zaradi načina štetja – bolj ko ne za vzorec.

Poznavalci človeške duše pojasnjujejo pojav s potrebo človeka po čvrstem vodstvu, sploh v negotovih razmerah, kakršne je povzročila grožnja epidemije, zato so avtoritarnejši režimi v boju z virusom uspešnejši od bolj demokratičnih. Virus pravzaprav napada demokracijo in ustvarja idealne razmere za razbohotenje vseh vrst represije.
 

Zdravljenje s krvno plazmo

V Srbiji uporabljajo virus tudi za krepitev kolektivnega duha. Prejšnji teden je tukajšnja premierka Ana Brnabić razglasila začetek nacionalne kampanje za zdravljenje s krvno plazmo. Pozvala je vse, ki so preboleli covid-19, da prostovoljno dajo kri, iz katere bodo izločili protitelesa in jih vbrizgali novim okuženim. Ta način zdravljenja je v svetu še v povojih in pokazali bomo, kako to gre, obenem pa bomo solidarni, odgovorni, krepili bomo skupnost in si pomagali v teh težkih trenutkih do končne zmage, je naštevala premierka Srbije.

Preverili smo v Sloveniji: tudi pri nas bomo zdravili s krvno plazmo, a v okviru znanstvene raziskave, ki jo mora šele odobriti etična komisija, omejena bo na razmeroma majhen krog ljudi, poskus­no, dokler ne ugotovimo – mi ali kdo drug v svetu –, kakšni so rezultati.

Dobro je vedeti, kako zelo smo različni. Tako se lahko bolje razumemo.