Od Kopra do Portoroža: lepo je biti doma

Restavracija tik ob koprski mestni plaži okoli poldneva. Vse je zasedeno. Pravzaprav nobenega gosta še ni, skoraj vse mize pa imajo napis rezervirano. »Lahko izberete mizo po želji, razen tistih, ki imajo oblazinjene stole,« pozneje pojasni natakar. Najboljših miz najbrž ne gre tratiti samo za dva – sezona se je začela in iz nje je treba potegniti največ, kar se da!



»Smo člani Tomos kluba Podkraj pri Velenju in zelo radi pridemo v Koper,« pove Jure Obu. Skupaj z bratrancem Jožetom Obujem in prijateljem Aljošo Pongracem – vsi trije so rudarji v velenjskem premogovniku – so si privoščili štiridnevno sprostitev ob morju. Tomosovo muzejsko zbirko v Kidričevi ulici so seveda že obiskali, zvečer pa upajo na dobro zabavo z glasbo v živo. S svojimi dvokolesniki odbrnijo proti novi koprski plaži, ki se razteza od Semedelske promenade do Žusterne. To so tako obiskovalci kot domačini zelo dobro sprejeli, obenem je nekoliko razbremenila mestno plažo. Glede na to, da nima statusa uradnega kopališča, plavalno območje ni omejeno, pogled pa sega čez zaliv do pristanišča.

Na koprskem ribiškem pomolu se medtem na fotografsko ovekovečenje trenutka pripravlja štiričlanska družina iz Madžarske. »Na dopustu smo v Portorožu, v Koper smo prišli le na izlet. Zelo nam je všeč v Sloveniji,« pravi glava družine Attila Mihåly. Zapletov na meji ni bilo, prav tako ne pričakujejo težav ob vrnitvi v domovino, saj imajo ustrezna potrdila o cepljenju.

»Zadovoljni smo, da smo začeli delati. Boni nam vsekakor pomagajo, saj prevladujejo domači gostje, za vzorec je tudi tujcev. Najbolj smo veseli, ko se lanski gostje vračajo,« pravi Rajko Vodišek, lastnik koprskega družinskega hotela. Kot doda, se gostje večinoma zadržijo od enega do treh dni, njihovo število pa močno niha glede na vreme. Rezervacije sicer prejemajo v zadnjem trenutku. »Koper je lepa destinacija, s celovito ponudbo. Veliko je prispevala tudi nova plaža, kjer je morje močno pretočno in zato tudi čisto. To zagotovo vem, saj tam srfam že od mladosti,« zatrdi.


 

Domače morje tudi zaradi bonov

Na izolskem kopališču San Simon so imeli nekaj težav z zagonom ponudbe, eden od lokalov je bil ob našem obisku še vedno zaprt, tobogan pa so z nekaj zamude zaradi čakanja na rezervni del že zagnali. Ležalniki in senčniki, ki jih na plaži ponujajo po pet evrov za kos, gredo, kot kaže, kar dobro v prodajo. Priljubljen je tudi gazebo, ležalnik z baldahinom, v katerem se – po začetni ceni 40 evrov skupaj s koktajlom – lahko senči par, stisne pa se celo vsa družina.

»Navadno gremo na morje na Hrvaško, a smo imeli še lanske turistične bone, zato smo se odločili, da pridemo za vikend v Izolo,« razloži Helena Brezovar iz Novega mesta, ki je z izbiro zadovoljna. »Lepo je biti doma,« še pokomentira.

Po besedah Deana Kocjančiča, direktorja izolskega turističnega združenja, je vtis ob začetku sezone pozitiven: »Hoteli in zasebne nastanitve so dobro zasedeni, še posebej ob lepih koncih tedna je težko dobiti sobo. Drugače kot lani prihajajo tudi že turistični avtobusi.« V združenju si prizadevajo za rast kakovosti ponudbe, tako so zasnovali dve doživetji, vezani na izolsko kulturno dediščino – pustolovsko igro na prostem (Pozabljena izolska skrivnost po začetni ceni 35 evrov za skupino) in kulinarično obarvane Rimske okuse pod zvezdami (99 evrov na osebo).
 

Zastoji, čakanje in mirni živci

Vožnja proti Strunjanu se kmalu spremeni v tradicionalni sezonski prometni zastoj. Ob prihodu na kopališče pa se izkaže, da se je v popoldanski pripeki za hladno osvežitev v senci borovcev treba kar potruditi. Se pravi takoj planiti na komaj izpraznjeno mizo. Hrana se naroča v posebni vrsti. Deček se pozibava v živahnem rock'n'roll ritmu stare uspešnice, nervoze med čakajočimi ni. Z bližnjih Mihevčevih vil, ki jih upravljajo Terme Krka, visijo kopalne brisače, med avtomobili na parkirišču pa se smukajo redarji. »Prvi konec tedna po začetku počitnic je bil res povsem nabit, gneča povsod, ta drugi pa je zaradi slabe vremenske napovedi nekoliko bolj umirjen,« omeni mladenič, ki nam postreže limonado.



Pot nadaljujemo proti Portorožu. Med sprehodom po promenadi se ustavimo pri skupinici prodajalk, ki klepetajo pred vrati trgovin. »Podobno je kot lani. Večinoma domači gostje, družine z otroki, ki pa zapravijo manj. V primerjavi z leti pred koronavirusom se pozna tudi rast spletne prodaje,« povzamejo. Še zmeraj pripeka, zavetje obljublja vrt hotela Kempinski Palace s svojo kavarno. Sproščujoče vzdušje spodbudijo pogled na zelenje, limonin sladoled, po evro in pol za kepico, in francoski šansoni v ozadju. Vse več obiskovalcev na hotelskem vrtu, prepoznavnem po ribniku in bambusih, naznanja začetek Festivala malvazije, ki ga je organiziralo Društvo vinogradnikov slovenske Istre.

Večerni skok v morje pred Portorožem bi težko opisali s presežki. Za številne družine in skupine mladih pa se zdi, da zelo uživajo v morskih radostih. »Francesco, pridi!« zakliče Italijanka svojemu sinu, ki se zabava na napihljivih igralih na vodi. »Prihajamo iz Veneta in Portorož smo za nekaj dni izbrali zaradi tenisa. Morje pa nas ne prepriča,« je komentirala turistka z loparjem, obešenim čez ramo.

Po podatkih portoroškega turističnega združenja so nastanitve v piranski občini zelo dobro zasedene. Junija so imeli kar 80-odstotno rast glede na isti mesec preteklo leto. Julij se je prav tako začel dobro, saj je minuli konec tedna obisk glede na isto obdobje lani poskočil za slabih 30 odstotkov. Spodbudno je, da se povečuje delež tujih gostov, največ nemško govorečih, pa tudi Italijanov in Madžarov.
 

Slovenija »manj komercialna«

Morje proti Piranu je moteče razpljuskano, v mestu pa postane prozorno zeleno. S piranskega pomola se zasliši odhod ladje Zlatoperke, ki v poletnih mesecih kroži med mesti slovenske Istre. Lansko leto je bila vožnja zastonj, saj gre za evropski projekt, namenjen populariziranju prevozov po morju, letos pa je treba doplačati od enega do treh evrov, odvisno od razdalje. Vozi po stalnem urniku in za zdaj si je mogoče mesto na barki še brez težav zagotoviti. »Sprejmemo tudi kolesarje,« v poznejšem pogovoru poudari »kapitan« Sandi Radolovič.



Pred hotelom Piran valovi poplavijo obalo, kjer se z neskončnim fotografiranjem zabava mlajši par iz Slovaške. »Hrvaška je preveč komercialna, vsi hodijo tja, zato sva raje izbrala Slovenijo,« pojasni ona. Obiskala sta Bled in Ljubljano, zdaj pa sta prišla še do morja.

Na hotelski terasi, visoko nad plažo, je vredno dočakati sončni zahod. Morda s kozarcem penine v rokah, četudi po 3,90 evra. Valovito modrino z ene strani obkroža obala Savudrije, naprej od Punte pa se riše le obzorje.