O »šampanjski distribuciji«, grešni naravi in okoljski (ne)etiki

Živimo v geološki dobi, antropocenu, v katerem človekov vpliv na okolje spreminja geološko strukturo planeta in v katerem so vremenski ekstremi in posledično naravne katastrofe postali »običajen« pojav. Države, tudi Slovenija, ne ukrepajo, kot bi morale. Zakaj in kje naša okoljska etika šepa?

Od leta 1850 do danes so se emisije CO2 v ozračju povečale za polovico. »Dvomiti o tem, da se podnebje globalno spreminja in da tudi Slovenija ni izjema, saj ima že od 80. let prejšnjega stoletja pretopla leta, kaže na to, da tega nočemo vedeti,« je na okrogli mizi, pod katero se je podpisalo pet organizatorjev, med njimi tudi Slovensko filozofsko društvo in Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, dejala klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Čeprav so si bili razpravljavci enotni, da okoljska kriza ni le kriza pravičnosti, temveč je tudi družbena in razredna kriza, kriza (ne)enakosti spolov, religije, simbolnih vrednot …, pa ostaja med osrednjimi vprašanji o podnebnih spremembah tisto o podnebni pravičnosti. Z grafom šampanjskega kozarca jo je ponazoril okoljski filozof dr. Luka Omladič:

Dr. Luka Omladič. FOTO: Voranc Vogel

»Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu. Spodnja polovica najrevnejših je globalno odgovorna le za sedem odstotkov izpustov.« Glede škode je ravno obratno. Bogatejši, kaže »kozarec«, so bolj odporni na škodo, lažje se ji ognejo in jo prebolijo. »Vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov spremeniti življenjski slog in prakse podjetij. A katera podjetja je treba reformirati in kateri slog spremeniti? Odgovor je jasen: Tista, na vrhu šampanjskega kozarca,« je še dejal. Tako poudarjena podnebna pravičnost po njegovem ni moralizem, ampak postaja političen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distribucija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Ali kot je opozorila Bogatajeva: da različen okoljski odtis ne obstaja le med državami, ampak tudi med spoloma: »Samski moški ima za skoraj tretjino večji okoljski odtis kot samska ženska.«

Kaj pa religije in okoljska pismenost?

Dr. Nadja Furlan Štante. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Izjemno vlogo imajo, odgovarja teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, saj so »ohranjevalke in tudi proizvajalke smisla vrednot«. Judovstvo, krščanstvo in islam v zadnjih desetletjih močno brskajo po teološki doktrini glede okoljskega vprašanja in kritično preizprašujejo tudi svoja tolmačenja svetopisemskih pasusov, kot je, denimo, pasus o človeku kot kroni stvarstva, dodaja Štantetova: »V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi, vse ostalo je interpretacija grešnosti«.

Če se mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar strinja, da so mladi najbolj prizadeti zaradi podnebnih sprememb, pa Bogatajeva opozarja tudi na starejšo populacijo, ki težko prenaša vremenske pritiske. Bogatajeva sicer pogreša okoljski aktivizem in še več osveščanja pri stroki, zadolženi za okoljsko področje in upa, da bodo premiki čim prej v šolskem sistemu. Kako? »Da podnebne vsebine smiselno vključimo v kurikulum pri različnih predmetih.« Okoljsko bolj izobraženi ljudje bodo manj nasedali manipulacijam velikih korporacij, ki po Šetarju zgolj zaradi dobičkov »preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo«. Tako prikrivanje resnice filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost.