Podnebne spremembe in naša skupna človečnost

Nemški filozof Peter Sloterdijk je v delu Teror iz zraka (Luftbeben, 2002) zapisal, da se je 20. stoletje začelo 22. aprila 1915 s prvo uporabo živčnih plinov s strani nemških sil. Nemci so tedaj v zrak naenkrat spustili 150 ton smrtonosnega klorida. Ta dogodek je prvi v verigi strahovitih dogodkov minulega stoletja. Sodobna respiratorna filozofija in etika ga imata za enega od prvih dokazov o tem, kaj človek s svojim skrajnim in protietičnim manipuliranjem narave lahko naredi sočloveku, drugim živim bitjem in naravi sami.

Naš planet se nedvomno sooča z nizom kriz, ki si jih pred tem obdobjem nismo predstavljali. Avstralija se je pred kratkim znašla sredi uničujočih požarov, ki so bili neposredni rezultat globalnega segrevanja: v njih je poginila milijarda živali, uničenih je bilo nič koliko domov ter 12 milijonov hektarjev površin. V Benetkah in tudi Piranu so poplave lani pustile za seboj pravo razdejanje, zdaj pa je virus sars-cov-2 že razglašen za novo globalno pandemijo. Ne glede na naravo krize se ljudje običajno odzivamo na enega izmed treh načinov: aktivno, z zanikanjem ali iščemo krivca zanjo. Občutiti strah ob teh katastrofalnih dogodkih je nekaj običajnega in razumljivega, vendar nas ti dogodki veliko naučijo tudi o nas samih, naši skupni človeškosti in zmožnosti, da se na takšne izzive primerno odzovemo ter jih premagamo.

Točka vrhunca

Začnimo s podnebnimi spremembami: znanstveniki Will Steffen, Paul Crutzen in John McNeil so v članku Doba antropocena: ali ljudje sedaj nadvladujejo mogočne sile narave? (Ambio, 2007) razložili, kako je naš ekosistem zapustil svojo »naravno geološko dobo«. Pravijo, da se je to dogodilo zaradi industrializacije in sorodnih vplivov, ki so jih prepoznali na podlagi sledenja učinkom in porastu uporabe fosilnih goriv od leta 1950. Ugotovili so, da nas je to pripeljalo do tako imenovane »točke vrhunca«, ki zdaj ogroža sposobnost Zemlje za zagotavljanje vzdrževanja življenja. Dokazano je, da je bilo tako imenovano »veliko pospeševanje«, ki se je začelo s hitro rastjo vojaško-industrijske naveze med hladno vojno v petdesetih letih 20. stoletja, zelo škodljivo za okolje. Če bi se pridružili takemu razmišljanju v trenutku, ko je bila ta raziskava prvič na voljo, bi bila trenutna situacija drugačna. Vendar se nismo, in zdaj planet majavo omahuje na robu prepada. Ne glede na to, ali kot posamezniki spadamo med tiste, ki se odzivajo, zanikajo ali obsojajo – o teh dejstvih so v zadnjih nekaj desetletjih obširno poročali na številnih znanstvenih področjih. Morda si lahko odpustimo, da nismo poznali učinkov oziroma posledic uporabe fosilnih goriv, fosfatov in jedrskih poskusov v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Vendar smo imeli od takrat naprej kljub temu na voljo dovolj mehanizmov, da bi prepričali obstoječe oblasti, da so spremembe nujne.

Varno območje

Svet je sicer sprejel nekatere ukrepe, kot so na primer podpis Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (1968) in podobni dogovori o sodelovanju, vendar smo se, z nekaj svetlimi izjemami, ustrašili prepovedi ali zmanjšanja uporabe mineralnih gnojil in omejitve kmetijske hiperprodukcije ter obenem kemično uničevali plevel z glifosati. Spuščali smo nepredelane odplake in odpadke v morje, dokler se ljudje niso začeli pritoževati zaradi množičnega onesnaževanja voda. Okolje onesnažujemo z uporabo fosilnih goriv ter nenasitnim potrošništvom, ki temelji na edinem imperativu – stalni gospodarski rasti. Navsezadnje smo se vendarle odločili za prepoved freonov (CFC), ko nam je znanost neizpodbitno dokazala, da neposredno prispevajo k večanju ozonske luknje.

Will Steffen in njegovi sodelavci so začrtali geološke dobe od holocena (doba pred industrijsko revolucijo) do antropocena, v kateri zdaj živimo, da bi ponudili uvid v hitrost spreminjanja Zem­lje in njene biosfere, ki narašča zaradi naše neodzivnosti in nezrelega obnašanja. Razložili so nam, da smo v našem načinu delovanja lahkomiselni in moramo zato nujno ponovno premisliti ter vzpostaviti drugačno upravljanje in načrtovanje, če naj ostanemo znotraj varnega območja tako imenovanih »devetih planetarnih meja«. Naša trenutna krivulja podnebnih sprememb žal ni združljiva s to vizijo.

Zanikanje še nikoli ni prineslo nič dobrega

Ameriški okoljski mislec David­ Orr je zatrdil, da smo ljudje domišljava vrsta, ki je s svojimi pristopi izgubila trajnostno pot. Imamo potencial, a bi vendar lahko delovali bolje – kaj nas torej ovira pri tem? Zanikanje podnebnih sprememb gotovo ne pripomore k boljšemu delovanju. V tem – to velja vsaj za mlade – za zdaj ni drugega boljšega znaka upanja od delovanja Grete Thunberg. Svoj obup je spremenila v pomembna globalna dejanja poguma, zagovorništva in opolnomočenja. Emissions Gap Report, ki ga je konec leta 2019 objavil Program Združenih narodov za okolje (Unep), prikazuje težave, ki zadevajo celotno svetovno prebivalstvo. Poročilo je pokazalo, da moramo v naslednjih desetih letih vsako leto zmanjšati emisije za 7,6 odstotka. Če ne bomo ukrepali onkraj naših trenutnih neprimernih zavez, se bodo temperature predvidoma dvignile za 3,2 stopinje Celzija nad predindustrijsko raven, kar bo usodno vplivalo na življenje na Zemlji.

Kako naj torej pripravimo ljudi do jasnega in razumnega razmišljanja o teh težavah ter do prevzemanja navad, ki bi ublažile posledice podnebnih sprememb? Kako naj se izognemo ponavljanju preteklih zmot za dobro celotnega planeta? Poročilo Emissions Gap Report je pokazalo, da zanikanje še nikoli ni prineslo nič dobrega. Vendar se moramo ob soočanju s trenutno krizo z virusom sars-cov-2 še bolj poglobiti v to, da bi se odzvali trajnostno ne zgolj v dejanjih, temveč tudi v mišljenju in védenju.

Etična okoljska in državljanska dolžnost

Pred seboj imamo tudi druge primere: pred kratkim je v Sloveniji odmeval poziv več kot 300 zdravnikov v zvezi z izpuščanjem za človeka in okolje nevarnih snovi v srednji soški dolini. Zdravniki so se postavili na stran ljudi, ki do zdaj niso bili slišani ali zaščiteni. Do ljudi z območja, ki je zaradi epidemije bolezni zaradi azbesta strašansko prizadeto (med letoma 1998 in 2016 je bilo na tem območju med drugimi boleznimi potrjenih kar 128 mezoteliomov ter 65 pljučnih rakov), imamo kot skupnost enako etično dolžnost kot do najbolj ogrožene populacije v trenutni krizi zaradi koronavirusa. Boriti se moramo za to, da bomo ustavili izpuste nevarnih snovi, kot so benzen (samo leta 2018 ga je šlo v okolje 2609 kilogramov) ter druge dokazano rakotvorne snovi, ki pri okoliškem prebivalstvu povzročajo limfome, sarkome, rak črevesja ter pljučni rak. To je naša skupna etična okoljska in državljanska dolžnost.

Ob pričujoči krizi se je seveda najbolje odzivati na podlagi dejstev in s primernimi ukrepi pomagati našim skupnostim. Morda nam sars-cov-2 znova kaže napako globalne zakasnelosti v našem odzivu, obenem pa poudarja strah, ki je zrasel iz te napake. Skupina ameriških zdravnikov (Howard J. Luks, Joel Topf, Ethan J. Weiss, Carrie Diulus, Nancy Yen Shipley in Eric Levi) je o tem izpostavila nekaj ključnih točk v spletnem članku Natančne, oprijemljive informacije rešujejo življenja, objavljenem 14. marca na www.kevinmd.com. Izpostavljajo, da se sesutje še tako razvitega zdravniškega sistema, kar se je zgodilo v Italiji pod pritiskom bremena preštevilnih okužb, lahko zgodi kjerkoli. Tu velja enako kot pri podnebnih spremembah – če bi bili blažilni ukrepi izvedeni bolj zgodaj, se svet morda ne bi spoprijemal s svetovno pandemijo.

Smog, virusi in smrtnost

Obstajajo tudi druge povezave med podnebno in trenutno krizo: znanstveniki so opozorili na neposredno povezavo med količino onesnaženosti s smogom v ozračju na industrijskih območjih Kitajske ter obolevnostjo za virusom sars, ki prav tako kot novi koronavirus sars-cov-2 spada med koronaviruse. Po nekaterih preliminarnih študijah bi lahko bili visoka obolevnost in smrtnost ljudi v trenutni krizi z novim koronavirusom v industrijsko onesnaženih kitajskih provincah, severni Italiji, na območju Teherana ter v južnokorejskih mestih povezani tudi s temi vzroki. Onesnaženje v teh regijah je primerljivo s škodljivimi učinki kajenja do škatlice cigaret na dan.

Zavedamo se, da je pogled nazaj venomer enostavnejši kakor sprotna modrost in pristop. Lahko se pritožujemo nad našimi neprimernimi odzivi in si želimo, da bi bili že prej bolj zavzeti in angažirani. Zgodovina je to pokazala že ničkolikokrat. Sars-cov-2 je znova pokazal, da svet ni bil pripravljen na tako hitro širjenje in razsežnost dosega virusa. Ni globalnega načrta za spopadanje s trenutno svetovno zdravstveno krizo, četudi bi se to v prihodnjih dneh lahko spremenilo. Gotovo se bo zgodil premik, odkar je Svetovna zdravstvena organizacija oznanila razsajanje virusa za pandemijo. Skrajno neprijetno je bilo te tedne opazovati, kako nekatere države z zamikom ubirajo učinkovite odzivne ukrepe, kljub svarilom drugih prizadetih držav, ki so že poslale jasna sporočila o nujnosti zamejitvenih pristopov.

Skrbstvena demokracija

Kriza je tukaj in zdaj, če nam je to všeč ali ne. Obsojanje drugih držav ali katerihkoli skupnosti,­ vladnih ali posameznih, je kontraproduktivno, saj privede zgolj do dodatnega ločevanja med nami, obenem pa slabi našo skupno, sodeljeno humanost. Dejansko smo v trenutni situaciji vsi skupaj in skladno s tem se moramo odzivati. Nujna je fizična oddaljenost, česar se moramo strogo držati, saj je to prva obramba proti tej bolezni, ki je, medtem ko ogroža sposobnost človeškega dihanja, ironično dovolila zgornji atmosferi Zemlje, da spet zadiha z večjo lahkoto. Obenem med neposrednimi vzroki za trenutno krizo spet premalo poudarjamo uničujočo hybris sodobnega človeka, ki je na tržnicah poleg različnih vrst mesa in domačih živali ponujal tudi živali, pripeljane s tujih območij z edinim namenom zlorabe in uničenja celotnih populacij nekaterih ogroženih in skrajno ranljivih živalskih vrst. Če se izrazimo na način starih kozmičnih etik – takšnega ravnanja bogovi ne dopuščajo! Pred kratkim so znanstveniki v ugledni reviji Nature Medicine (K. G. Andersen, A. Rambaut, W. I. Lipkin in sodelavci: »The proximal origin of sars-cov-2«) ugotovili podobnost nukleotidnih zaporedij sars-cov-2 z zaporedji sorodnih virusov netopirjev in luskavcev ter dokazali, da virus ni umetnega izvora, temveč je preskočil z živali na človeka.

A tu so tudi drugi vidiki – solidarnost in občutek enotnosti­ bosta gotovo pripomogla k preživetju te katastrofe ter nas vodila v novo normalnost, morda novo paradigmo, v kateri bomo lahko odkrili primernejše načine sodeljenja sveta in vzajemne skrbi zanj ter skrbi drug za drugega. Videli smo, kako je trenutna kriza pokazala, da smo v temelju vsi zelo ranljivi. Človeštvo se bo za trenutek ustavilo – toda rešitev se bo morda lahko pokazala v novi, do človeka, okolja in živih bitij bolj senzibilizirani skrbstveni demokraciji (caring democracy). Poudariti je treba, da imamo dolžnost skrbeti za tisti majhen odstotek prebivalstva, ki je najbolj ranljiv – obolelo in ostarelo osemdesetletno babico, vašega prijatelja, ki je podvržen kemoterapiji, otroka z astmo vaše sosede itd.

Ljudje smo, kakor tudi druga bitja in narava, bitja dihanja: le od nas je odvisno, ali se bomo bolj zavedeli te medčloveške in širše okoljske povezanosti – naše skupne atmosfere dihanja, ki si jo vsi delimo.

———

Dr. Lenart Škof je predstojnik Inštituta za filozofske študije ZRS Koper in dekan AMEU ISH.
Dr. Shé M. Hawke je predstojnica Mediteranskega inštituta za okoljske študije ZRS Koper.