Največja težava v bolnišnici je pomanjkanje kadra

Delež pozitivnih testov je danes znašal skoraj 29 odstotkov, potrjenih je bilo 1849 novih okužb, umrlo pa je 49 okuženih bolnikov. Epidemiološke razmere so najslabše v Posavju, kjer je okužb glede na število prebivalscev daleč največ v državi. V Krškem so  zabeležili 31 novih okužb, v Brežicah 30, v Sevnici 19, je na pojasnila namestnica vladnega govorca Maja Bratuša.

Novinarsko konferenco si lahko ogledate v celoti:


Anica Hribar, direktorica Splošne bolnišnice Brežice je pojasnila da imajo covid oddelek šele od 12. oktobra, pred tem so okužene bolnike vozili drugam.  Sprva so le začasno sprejemali oskrbovance domov za ostarele, a že po tednu dni so morali odpreti postelje za akutno obravnavo. Od takrat so morali v bolnišnici, ki jo vodi, oddelek za necovid bolnike prestaviti in zmanjšati, oddelek za covid bolnike pa močno povečati.

»Največji problem je zagotovo kader,« je pojasnila. Močno primanjkuje zdravnikov in medicinskih sester. V bolnišnici je sicer 370 zaposlenih, zbolelo pa je že 29 uslužbencev, 24 jih je bilo v izolaciji ali jim je bila odrejena karantena. Kadrovske težave rešujejo tako, da na okužene oddelke vključujejo tudi specializante drugih področji, je pojasnila.

​Doslej so na covid oddelku obravnavali več kot 200 bolnikov, med njimi tudi dva otroka. Največ bolnikov je bilo v zadnjih dneh, številne bolnike so prepeljali iz drugih krajev, kjer so bolnišnice polne. Doslej se je okužilo 24 uslužbencev v bolnišnici. Zdravnica ne ve, zakaj so v njihovi regiji razmere najslabše, pojasnjuje pa, da se največ ljudi okuži na delovnih mestih. 
 

Smrt je postala del vsakdana

Psiholog Žarko Trušnovec je pojasnil, da na predavanjih študija psihologije niso slišali ničesar o smrti, sedaj pa je smrt postala del vsakdana. Žalovanje poteka različno. Težavo za svojce predstavlja, da se ne morejo več osebno posloviti od umrlih. Trušnovec je dejal, da se je najbolje posloviti od umrlih tako, da gremo na kraj, ki je obema veliko pomenil. Medtem ko je vse več depresije, Trušnovca navdaja z optimizmom, da sistem krvodajalstva še zmeraj poteka nemoteno.

Otroci, ki izvejo za smrt nekoga, ki jim je bil blizu ali so ga poznali, potrebujejo odkritost, treba pojasniti, da verjetno še dolgo ne bodo umrli, poudarja Trušnovec. Če pa vendar umre šolski ali predšolski otrok, do česar bo po mnenju Trušnovca prihajalo vse pogosteje, naj bo v šoli organizirana ura spomina nanj, na njegovi šolski klopi pa naj bo sveča ali spominska knjiga, svetuje psiholog. Ko bodo otroci ponovno prišli v šolo bo najpomembnejše, da se učitelji z njimi pogovorijo o tem kako so, kaj čutijo in o teh, ki so jih med epidemijo zapustili.