Novo leto, stari izzivi

Ljubljana – Kaj je treba nemudoma urediti, narediti, sprejeti – sistemsko? Kakšne so že posledice, ker nimamo urejenih številnih področij, ki so povezani s potrebami in problemi starejših in drugih ranljivejših skupin? In kakšne bodo posledice v prihodnje, saj se nerešeni problemi samo še povečujejo? Na ta zahtevna vprašanja je odgovorilo nekaj strokovnjakinj in strokovnjakov, ki »delujejo« na teh področjih.

Kaj je treba urediti in uveljaviti na področjih pokojninskega zakona, pokojninske reforme, zakona o dolgotrajni oskrbi, domov za starejše, zdravstvene nege, pomanjkanja zdravstvenega kadra in oskrbovalcev starejših, kako urediti njihove delovne razmere v bolnišnicah, domovih za starejše in pri oskrbi na domu ...?

Marijan Papež, generalni direktor Zpiza: »Socialni partnerji morajo takoj pristopiti k pogajanjem za reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar so že napovedali. Upam, da bomo pri reformi ali spremembah končno dočakali, da ne bo uveljavitve takoj po sprejetju, ampak najmanj pol leta po sprejetju, še bolje po enem ali dveh letih.



Tako bi zagotovili, da bi se lahko ljudje, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev ali jih bodo v kratkem, mirno, brez naglice odločili, kdaj se bodo upokojili. To si nedvomno po več desetletjih zavarovanja zaslužijo. Tako bi tudi preprečili množično upokojevanje, ki smo mu bili priča ob reformah. Zavod bi se lahko tudi pripravil na izvedbo sprememb. Zakon o dolgotrajni oskrbi predolgo čakamo in je res nujno, da ga končno dobimo.«

Štefanija L. Zlobec predsednica združenja Alzheimer Slovenija: »Demenca je največji zdravstveni, socialni in finančni problem današnje družbe. Število obolelih hitro narašča, po svetu jih je več kot 50 milijonov, še enkrat več kot bolnikov z rakom. Bolezen traja več let in prizadene vso družino, saj so oboleli odvisni od pomoči drugih, svojci pa težko zmorejo to breme več let. A zavedati se moramo, da vsake tri sekunde kdo zboli za to boleznijo. Večina oseb z demenco živi doma, manjši del jih pri napredovali bolezni živi v institucijah.



Prav za tiste, ki živijo doma, je najslabše poskrbljeno, prepuščeni so družinskim članom, katerih večina, zlasti mlajših, je zaposlena in odsotna vse dneve. Zato je sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi več kot nujno. S tem zakonom bi delno rešili problem tistih, ki živijo doma in tako pomoč nujno potrebujejo. Največ klicev za takšno pomoč dobimo od družinskih članov. Najmanj enkrat na teden potrebujejo družabnika, da v tem času uredijo najnujnejše zadeve (obisk pri zdravniku, v banki ali na občini), saj osebe z demenco ne moreš niti za trenutek pustiti same. Zato je več kot nujno, da to uredimo sistemsko.«

Jaka Bizjak sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije: »Kot družba bomo morali spoznati, da je potreba po tuji pomoči v starosti socialno tveganje, ki lahko ima opazne finančne posledice. V OECD ni države, v kateri bi lahko starostnik s povprečno pokojnino pokril stroške, ki nastanejo zaradi potreb po tuji pomoči. Večina držav ima zato vzpostavljene sisteme socialnega zavarovanja, ki pokrijejo večino stroškov pomoči iz javnih sredstev, pri nas pa je to breme prevaljeno na starejše in njihove svojce. To bomo morali nujno spremeniti in vzpostaviti sistem, po katerem bodo vsem, ne glede na potrebe in finančno stanje, dostopne kakovostne storitve.



Država je to področje sistematično ignorirala, saj ji je ustrezalo, da večino stroškov pokrijejo starostniki in njihovi svojci iz lastnega žepa. Prav tako bo treba čim prej ukrepati pri plačni politiki, pri čemer bi se o plačah dogovorila vlada s sindikati, saj nekateri domovi ne dobijo več delavcev, ker gredo ti raje delat v trgovino ali proizvodnjo. Že dolgo zahtevamo tudi akcijski načrt za obnovo dosedanjih zmogljivosti in zagotovitev novih.«

Francka Ćetković predsednica Sindikata upokojencev Slovenije: »Za upokojence lani ni bilo narejenega nič. Vlada mora letos poskrbeti za izredno uskladitev pokojnin, ki jih med krizo zaradi zloglasnega Zujfa niso usklajevali in po lanski decembrski uskladitvi še vedno zaostajajo za 5,7 odstotka. Predlagamo spremembo 6. člena zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leti 2020 in 2021 ter uskladitev pokojnin tako, da bodo te letos izredno uskladili najmanj za dva odstotka, ne glede na gospodarsko rast. O tem, kdaj še opraviti izredno uskladitev, da bo zaostanek v celoti nadomeščen, smo se pripravljeni pogovarjati. Vlada mora čim prej predložiti v javno razpravo zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za to oskrbo. Pričakujemo, da bo pomoč dostopna vsem in ne bo odvisna od gospodarske moči občin. Takoj je treba poskrbeti za vlaganja v gradnjo domov za starejše, da koncesionarji s stroški za gradnjo domov ne bodo še naprej obremenjevali oskrbovancev.



Pričakujemo, da bodo na podlagi revizije računskega sodišča sprejeti tudi ukrepi, med drugim, da bodo neupravičeno zaračunane vložke koncesionarjev po odplačanem vlaganju vrnili stanovalcem s poračuni. Ne bomo se zadovoljili z odgovorom, da bo vse urejeno s sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi. Veliko predlogov je bilo danih na pristojnem odboru v parlamentu, ki bi prispevali k takojšnji ureditvi razmer v domovih, od politike cen do standardov in normativov, ustreznejšega nagrajevanja, ustreznega nadzora. Žal je bila vladna koalicija gluha.«

Monika Ažman predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije: »Obstoječemu kadru je treba zagotoviti boljše delovne razmere in boljše plačilo za opravljeno delo, da jih bomo zadržali v poklicu in pridobili nazaj tiste, ki so poklic zapustili ali odšli v tujino, in da bomo pridobili mlado moč. Poklic, ki v javnosti uživa visoko zaupanje, je treba narediti bolj atraktiven, da se bo zanj odločilo več mladih. Prepričana sem, da bi moral na ministrstvu za zdravje biti oddelek za zdravstveno in babiško nego, ki bi se ukvarjal z vprašanji, kako narediti deficitaren poklic privlačnejši za mlade. Prav tako bi bilo treba izdelati projekcijo kadrov za poklice v zdravstveni in babiški negi, čemur bi bili prilagojeni tudi vpisi v srednje- in visokošolske izobraževalne institucije, česar zdaj nimamo.



Nujno potrebujemo nove kadrovske standarde in normative, saj so obstoječi iz leta 1984 in vsebinsko ne ustrezajo več današnjim potrebam ter niso primerni za kakovostno in varno obravnavo pacientov. Pomemben korak k izboljšanju stanja je tudi sprejetje zakona o zdravstveni negi in babištvu, za katerega si v zbornici – zvezi intenzivno prizadevamo. Ta bo sistemsko in na zakonski ravni uredil področje ter dal reguliranemu poklicu medicinske sestre in babice enakopraven položaj z drugimi reguliranimi poklici, kot so zdravnik, zobozdravnik in farmacevt, ki svoj zakon že imajo.«

 

Kakšne so posledice, ker ta področja niso sistemsko urejena, in kakšne še bodo, saj se nerešeni problemi verjetno samo povečujejo?

Marijan Papež: »Prehodno obdobje o pogojih upokojevanja po Zpizu-2, ki je začel veljati 1. januarja 2013, se je končalo z letošnjim letom 2020. Zadnja pokojninska reforma je bila dokaj radikalna, kar se je pokazalo tudi v številu novih upokojencev, kar nekaj let smo namreč imeli najnižjo rast upokojencev po osamosvojitvi. S pokojninsko reformo še ne zamujamo, a če bo sedanja vlada to prepustila naslednji, se to lahko zgodi. Nevarno je, da bi reforma, ki bi bila sprejeta z nekajletno zamudo oziroma prepozno, začela veljati »čez noč« in bi se v kratkem upokojilo veliko ljudi, ki se drugače ne bi, s čimer smo se soočili pri zadnjih reformah. Zato upam, da se bodo uresničile napovedi, da bodo socialni partnerji takoj začeli pripravljati reformo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi bila lahko sprejeta v dobrem letu oziroma dveh in na primer začela veljati ne prej kot s 1. januarjem 2023 (ta datum je MDDSZ predlagalo za uveljavitev postopnega povišanja starostne meje s 65 na 67 let, kar pri sedanji spremembi ni bilo upoštevano). Odložitev uveljavitve zakona najmanj eno leto po sprejetju bi pomenila, da bi se ljudje lahko normalno pripravili na spremembe (in seveda tudi zavod kot izvajalec) ter se tako izognili bistvenemu povečanju upokojencev, kar takoj zmanjša učinke reforme. Seveda bomo poleg dogovora med socialnimi partnerji, upam, da tudi z upoštevanjem stroke, potrebovali veliko politične modrosti in korajže, saj bomo že v drugi polovici mandata te vlade.«

Štefanija L. Zlobec: »Domov za starejše v Sloveniji primanjkuje. Najbolj pereč problem je v Ljubljani, saj povpraševanje po namestitvah v domove večkrat presega razpoložljive kapacitete. Zato je nujna gradnja domov v lasti države, saj je cena v zasebnih okrog 30 odstotkov višja. Pokojnine mnogih Slovencev ne morejo pokriti stroškov namestitve v domovih za starejše. V več domovih je bil sicer v zadnjih letih narejen viden napredek pri obravnavi oseb z demenco. Na oddelkih imajo organiziran program dejavnosti, prilagojen posamezniku, so skupaj v dnevnem prostoru z osebjem, ki je za to usposobljeno. Novi nefarmakološki pristopi veliko prispevajo k boljšemu počutju oseb z demenco, so bolj pomirjeni in zadovoljni. Spominčica je v zadnjih letih pripravila izobraževanje o demenci, kako prepoznati osebe, zlasti pa kako se z njimi sporazumevati in komunicirati. Velik problem v domovih je pomanjkanje kadra, ki je za svoje delo neustrezno plačan. Zato mnogi zapustijo domove ter se zaposlijo drugje. Normative, standarde in ustrezno plačilo bi morali urediti takoj, samo tako bomo zagotovili dostojno življenje starejših v institucijah.«

Jaka Bizjak: »Čeprav bi morali ukrepati že pred leti, bo nadaljnje neukrepanje stanje le še poslabšalo. Bolnišnice bodo polne starih ljudi, doma bodo ljudje brez ustrezne pomoči, svojci bodo čedalje bolj obremenjeni s skrbjo za bližnje.«

Francka Ćetković: »Upokojenci vsak mesec občutimo posledice tega, da pokojnin med krizo niso usklajevali. Še vedno imamo 5,7 odstotka nižje pokojnine, kot nam pripadajo po sistemskem zakonu. Upokojenec s povprečno slovensko pokojnino dobi vsak mesec okoli 40 evrov manj. Upokojenci še vedno plačujemo za izhod iz krize, čeprav smo že več let priča gospodarski rasti. Ker ni urejena dolgotrajna oskrba, se daljšajo čakalne vrste v domovih za starejše, veliko starejših ljudi trpi, ker sami ne morejo več normalno živeti. V domu za starejše zanje ni prostora, dolgotrajna oskrba na domu pa ni urejena. Ker se nihče ne ukvarja z možnostmi preureditve bivanjskih prostorov starejših, se veča pritisk na domove. Ta vlada ni vsega kriva, takšno stanje so povzročile že prejšnje. Vendar pa mora vlada takoj ukrepati, sicer se bodo razmere še poslabšale, saj se stara babyboom generacija, ki je zelo številna. Že danes je težko v naši domovini biti star, če vlada ne bo takoj ukrepala, bo še težje. Sprejeta strategija dolgožive družbe je predvidela akcijske načrte, ki jih še vedno čakamo. Ti naj bi vsebovali ukrepe na področjih štirih stebrov, ki bi lahko prispevali k učinkovitejši ureditvi razmer za starejše.«

Monika Ažman: »Na pomanjkanje izvajalcev zdravstvene nege na vseh ravneh zdravstvenega varstva in v domovih za starejše v zbornici – zvezi opozarjamo že 15 let. Če se razmere na sistemski ravni ne bodo izboljšale, če poklic ne bo ustrezno reguliran in priznan, bo pomanjkanja kadra še več. Najštevilnejša skupina izvajalcev v zdravstveni negi pri nas – izmed 22.000 izvajalcev v našem registru je 8600 starejših od 50 let – se bo kmalu upokojila, mladi pa se predvsem zaradi slabih delovnih razmer, velikokrat celo na meji vzdržnega, preobremenjenosti in podplačanosti ne odločijo za ta poklic.«