Vse oči so uprte v zakon o dolgotrajni oskrbi

Ljubljana – Kaj je v Sloveniji dobro urejeno za starejše in podobne ranljive skupine, s čim ste bili kljub raznim problemom zadovoljni? Kaj v zadnjem letu ni bilo urejeno, čeprav je bilo predvideno, in bi bilo treba v novem letu postaviti na prednostni seznam? Odgovore smo poiskali pri nekaj sogovornikih, ki se aktivno vključujejo v reševanje teh problemov.

Kaj je v Sloveniji dobro urejeno za starejše in podobne ranljive skupine?

Rožca Šonc: Težko vprašanje, ni namreč lahko najti dobro urejenih stvari za starejše, kajti tudi tiste, ki naj bi bile urejene, kot sta pomoč na domu in institucionalno varstvo, niso za vse enako dostopne. V institucionalnem varstvu je premalo prostih mest in število čakajočih samo raste, novih domov ni na vidiku, starejše, potrebne domskega varstva, pa se nastanja, kjer se pač najprej najde prostor, nemalo jih nastanijo tudi na Hrvaškem. Poleg tega, da ni prostora, v domovih primanjkuje oskrbovalcev, tisti, ki so, pa so preobremenjeni, kar vpliva na kakovost oskrbe.

Pomoč na domu je kot podporna storitev namenjena starejšim, da lahko ostanejo čim dlje doma in odložijo odhod v domsko varstvo. Vendar ni dosegljiva vsem, ki bi bili do nje upravičeni. Tudi za to storitev je treba v čakalno vrsto, izvajalcem namreč prav tako primanjkuje oskrbovalcev. Marsikomu pomoč na domu ni dostopna zaradi cene; ta je odvisna od tega, kje živiš, saj občine storitev različno sofinancirajo. Tako so cene od 3 pa vse do 9 evrov ali še več. Ali ta način določanja cen ne diskriminira uporabnikov glede na kraj bivanja?



Zadovoljstvo je mogoče ob sprejetih spremembah zakonodaje s pokojninsko-invalidskega področja. Sprejeta je bila valorizacija dodatka za pomoč in postrežbo, prav tako valorizacija invalidnine za telesno okvaro, kar se ni zgodilo vse od leta 2013, pa postopno višanje odmernega odstotka za izračun pokojnine za nove upokojence. To je vsekakor dobro za upravičence do teh pravic. Odločitev, da višanje odmernega odstotka velja le za nove upokojence, ni dobra, v sorazmernem deležu bi morala veljati tudi za sedanje upokojence. Ti so se upokojevali ob znižanem odmernem odstotku in v določenem obdobju so bili pri odmeri prikrajšani.

Marjan Sedmak: Pri iskanju tistega, kar naj bi bilo za starejšo populacijo, zlasti seveda za upokojeno, v minulem letu dobrega, mi je še najbolj pomagal naš minister za zdravje. In sicer z izjavo, da je naše zdravstvo še vedno dobro. In glede tega se moram z njim strinjati, čeprav s pridržkom: naše zdravstvo je še vedno dobro, vendar ne po zaslugi države kot regulatorja odnosov, marveč zato, ker zdravstvo skupaj s številnimi drugimi sistemi in podsistemi slej ko prej v veliki meri deluje na etični pogon.

Na etični pogon delujejo upokojenke in upokojenci, ki zdaj še vedno plačujejo stroške bančniškega pirovanja v času pred letom 2008 – in še vedno krotko opozarjajo na nacionalno sramoto, to je, da ostaja Slovenija, »svetilnik Evrope«, slej ko prej mačeha upokojencem, saj je razmerje med povprečno plačo in pokojnino še vedno pod povprečjem EU – da Avstrije niti ne omenjamo (ta Avstrija očitno še naprej ostaja Austria felix …).

Na etični pogon in s pomanjkljivo podporo treh vej oblasti deluje še vrsta drugih tako imenovanih déležnikov, tudi tistih, ki se v svojem okolju postavljajo na okope in v bran pravni državi ter vladavini prava, kot se je v letu, ki se končuje, dogajalo znotraj naše upokojenske organiziranosti.

In ne nazadnje se je na etični pogon in kljub vsem lažem, zavajanjem in izsiljevanju z neverjetno udeležbo – več kot 17.000 obiskovalcev in aktivnih udeležencev – s stoječimi ovacijami končal 19. festival za tretje življenjsko obdobje.

Ignacij Voje: V urbanih središčih ustanavljajo centre medgeneracijskih dejavnosti, kjer se lahko starostniki ukvarjajo z raznimi dejavnostmi. Uspešno deluje društvo Spominčica, ki pomaga dementnim osebam in njihovim svojcem. Pohvalo zasluži društvo Srebrna nit, ki deluje z namenom, da bi starejši živeli dostojno, in opozarja državne organe, da rešujejo odprta vprašanja v domovih in domačem okolju. Za dementne naj se gradijo prilagojeni domovi, kakršen je Roza kocka v Regentovi ulici, ki ga z delno pomočjo države gradi dom Tabor.

Posebno pohvalo in zahvalo zaslužijo tiste negovalke in sestre v domovih za starejše, ki kljub nizkemu osebnemu dohodku in težkemu delu še vztrajajo na delovnih mestih in s prijaznostjo lajšajo življenje zdravstveno prizadetim in ostarelim oskrbovancem. V Ljubljani so velika pridobitev za starejše kavalirji v središču mesta in izravnava pločnikov s cestiščem.

Manca Košir: Živimo v izjemno pomembnem času, ko se svet spreminja pred našimi očmi. »Tempelj bo porušen,« pravijo modri, kar pomeni, da se staro ruši in že raste novo, drugačno, bolj človeško. Za več solidarnosti, za preseganje individualizma in potrošništva, za povezane skupnosti in varovanje matere Zemlje, hura! Tako se začenjajo tudi spremembe pri skrbi za starejše. Civilna iniciativa Srebrna nit opozarja na probleme, ima odlične predloge.

Sama pa se veselim pobud, da bi lahko kmetje kot novo dejavnost opravljali tudi skrb za starejše. Biti v naravi, pomagati na vrtu ali v hlevu, ne le starim kmetom, ampak marsikomu veliko pomeni. Zemlja tolaži, živali terapirajo ... Da gradijo nove domove za starejše, pa čeprav tujci, je tudi razveseljivo.


Upam, da bo vlada kmalu razumela pomen delovanja hospica, dala končno Ljubhospicu koncesijo za delo in podprla ustanovitev še kakšne hiše hospica. Slovensko društvo hospic ima znanje in ljudi, samo finančnih sredstev malo, premalo ... Že pred četrt stoletja (ali več) sem s somišljeniki dala pobudo za negovalno bolnišnico, izdelali smo odličen program ... Bili smo prezgodnji, zdaj pa je čas za negovalne bolnišnice dozorel. V njih bodo lahko pomembno delo opravili prostovoljci, teh imamo v Sloveniji k sreči veliko.

Čas je tudi za obvezen predmet prostovoljno delo v vseh šolah in na fakultetah. Otroci in mladi, ki so bili prostovoljci v domovih za starejše, so drugačni ljudje: ljudje odprtega srca in toplih rok za nežen dotik, kar stari in bolni najbolj potrebujejo.

Tomaž Wraber: Pri nas med ljudmi še vedno prevladuje razmeroma visoka raven socialnega razmišljanja in občutenja, v katerem imajo tudi starejši pomembno mesto in vlogo. A težko bi rekli, da je tako, ker je država skrb zanje dobro uredila. To je ostanek družbenega sistema, v katerem smo živeli nekoč, ali rezultat zasebnih pobud. Med zadnje denimo sodijo združenje Srebrna nit in številne podobne nevladne organizacije, pa univerza za tretje življenjsko obdobje in podobne oblike izobraževanja in animiranja starejših, ki uspešno delujejo po skoraj vsej državi. Kjer bi morala ključno vlogo odigrati država, pa se pojavljajo čedalje večje bele lise.

V tujini le redko vidimo bogate socialne in animacijske programe v domovih za starejše, žal pa so tudi pri nas danes bolj prepuščeni prizadevnosti posameznikov kot državni skrbi. Kaj ti programi pomagajo tistim, ki do mesta v domovih sploh ne pridejo, ker so prenatrpani z ljudmi, ki bi jih morale prevzeti negovalne bolnišnice, ki jih pri nas skoraj ni? Kaj pomaga mesto v domu tistemu, ki bi ga sicer po kakršnikoli sreči lahko dobil, pa si ga ne more privoščiti, ker nima dovolj sredstev? Kaj naj pričakujemo od teh domov, če propadajo, ker manjka denarja, da bi jih sproti obnavljali in gradili nove? Država je tu skoraj povsem odpovedala in očitno nima nobene vizije, da bi lahko pričakovali izboljšanje v prihodnosti.

 

Kaj se v zadnjem letu ni uredilo, čeprav je bilo predvideno? Kaj pričakujete v letu 2020?

Rožca Šonc: Vsekakor sta to zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju in seveda zakon o dolgotrajni oskrbi. Pilotni programi dolgotrajne oskrbe, ki se izvajajo v Krškem, Slovenj Gradcu in Celju, kažejo, da se bomo srečali s problemom upravičenosti dosedanjih upravičencev do storitev, ob tem, da je potreb po oskrbi vsak dan več. Nujno je, da se zakon sprejme čim prej, saj so pričakovanja velika.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju vsaj po doslej znanih napovedih prinaša prispevek kot nadomestilo za sedanje dopolnilno zavarovanje. Ali bo prinesel tudi rešitve za skrajšanje čakalnih dob? Za nas starejše so nesprejemljive, saj je za mnoge leto čakanja na vrsto ali več lahko tudi usodno.

Upokojenci smo pričakovali, da bodo usklajevanje pokojnin, izplačilo letnega dodatka in povračilo oškodovanja iz časa neusklajevanja potekali skladno z veljavno zakonodajo in zavezami, zapisanimi v koalicijski pogodbi, a smo priča vedno novim inovativnim zamislim, kako bi obšli zakonska določila in pozabili na sprejete zaveze.

Za prihodnje leto si želim, da si ne bi zatiskali oči pred revščino in velikim številom upokojencev in drugih skupin, ki morajo živeti s prihodki pod pragom revščine in odrinjeni na rob družbe.

Marjan Sedmak: Strategija je tisto, kar v zadnjih letih pogrešamo, zato nadaljujem s festivalom. Tega ne ocenjujem kot izjemnega uspeha leta 2019 samo zato, ker simbolizira zmago nad ozkosrčnostjo in samovoljo, marveč predvsem kot napoved prihodnjega, dvajsetega dogodka tega formata, ki se razvija v strateški forum in razmislek o Sloveniji kot socialni državi.



Kako naj si razlagamo, če ne s pomanjkanjem strategije, dejstvo, da se Evropa okoli nas pospešeno prilagaja spremembam, ki jih prinaša dolgoživa družba, Slovenija pa že več kot poldrugo desetletje mečka z zakonodajo o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju zanjo? Zakaj pokojnine tako počasi dohitevajo rast plač, da smo v posmeh severni sosedi? Zakaj takšno obotavljanje pri odločanju o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju: desetletje in več vemo, da, prvič, ni dopolnilno, marveč je v praksi postalo obvezno, in, drugič, da je kršitev načela solidarnosti, pri katerem moramo vztrajati. In ne nazadnje: zakaj se lahko iz državnega proračuna (so)financirajo organizacije, ki evidentno kršijo zakonodajo, ta javna sredstva pa uporabljajo za izsiljevanje in podrejanje članstva svojim samopašnim zahtevam?

Vse to nas opozarja, da s pragmatičnimi rešitvami, enkrat v eno in drugič v drugo smer, ne pridemo daleč. Dober primer je šest in pol evra pribitka na pokojnino: ukrep je nesistemski, ker ne cilja na izboljšanje razmerja med povprečno pokojnino in plačo ter razbija model sorazmernosti med vplačanimi prispevki in višino pokojnine, predvsem pa je vsota takšna, da je med upokojenci že povod za posmeh.

Ignacij Voje: Prenizka odmera pokojnin, ki pri marsikaterem upokojencu meji že na revščino, mnogim ne omogoča, da bi si kljub težkim bolezenskim stanjem privoščili bivanje in oskrbo v domovih za starejše. Država bi ponovno morala priskrbeti sredstva za gradnjo novih domov ali pa koncesionarje prisiliti, da uskladijo cene z javnim institucionalnim varstvom. Poskrbeti bo treba za ustrezno kadrovsko popolnjenost v domovih za starejše, predvsem tudi za strokovno dobro organizirano fizioterapevtsko in delovnoterapevtsko službo. Odprto je tudi vprašanje, kako vsem starejšim, ki jo potrebujejo, zagotoviti pomoč na domu, in to po zmernih cenah.



Na prvo mesto med prednostnimi nalogami za leto 2020 pa bi postavil sprejetje preglednega in finančno zadovoljivo podprtega zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga pričakujemo že 17 let.

Manca Košir: Zavestno sem se odločila, da ne bom kritizirala in tarnala, ker tema še nikoli ni pregnala teme. In na prvo mesto ne želim postavljati ene same stvari, kajti moje izbire niso ali to ali ono, temveč vedno to in ono. Delovati na več ravneh in na več projektih, a vse to povezovati, da bo pred očmi vedno večja slika za javno dobro, ne le majhni vrtički za oplajanje kapitala. Kajti kozmične resnice so neizpodbitne: kar seješ, to boš žel. Dobro se z dobrim povrne. Kdor ljubi druge in v njih podpira Luč, največ stori za ljubezen do sebe in svojo notranjo Svetlobo. In kot pravi stara indijanska modrost: Vsak ima v sebi dva volka, volka svetlobe in volka teme, volka dobrega in volka zla. Zmaga tisti, ki ga hraniš.

O teh zmagah lahko največ povedo prav stari ljudje, zato jih velja vključevati v vse mogoče družbene in javne zadeve. Pohvalno je, da ima Delo stran za generacijo +, a super bi bilo, če bi bili starejši in stari vključeni v javno razpravo in predstavitev svojih izkušenj na vseh straneh. Zakaj so tako redki gostje v množičnih medijih? Včasih pogledam italijansko televizijo in tam stari nastopajo v vseh mogočih oddajah, slavijo in častijo svoje televizijske staroste kot svete žene in može.
Res je že skrajni čas, da damo glas otrokom, o katerih toliko govorimo, a njih skoraj nikoli ne slišimo, kaj si oni mislijo. In da damo glas starejšim in starim, o katerih tudi vse več govorimo, a jih redko kdaj zares slišimo.

Tomaž Wraber: S 1. januarjem 2019 je začel veljati zakon o osebni asistenci. Omogočil naj bi neodvisno življenje aktivnim invalidom. Čeprav je ta »zakonski zmazek« doživel več strokovnih pripomb pravne službe državnega zbora od samega besedila zakona – številne druge kritike in svarila tu zavestno zanemarimo – je bil zakon večinsko sprejet, kot da bi si poslanci želeli oprati slabo vest. Vrsta zlorab, ki nekaterim omogočajo rokohitrsko bogatenje in že v prvem letu kar štirikrat prekoračena finančna sredstva od predvidenih, bo kmalu zahtevala odločno ukrepanje. Pri tem pa smo vsi spregledali uzakonjen generacijski rasizem, ki to asistenco omogoča le tistim, ki so mlajši od 65 let ali pa so jo začeli uživati že pred dopolnjenim 65. letom.



Če smo z zakonom »odpisali« invalide, starejše od 65 let, ali lahko torej kmalu pričakujejo enako obravnavo tudi drugi državljani po tem letu? Morda pa je 106-letni Boris Pahor lahko le vesel, da ni slovenski državljan, saj bi bil po tej logiki pri nas že dobra štiri desetletja »odpisan«. Že dve desetletji pripravljamo zakon o dolgotrajni oskrbi, pa nam še ni uspelo zagotoviti niti finančnih virov zanj.

Nekaj ministric in ministrov ter visokih državnih uradnikov sem že vprašal, kakšna je razlika med osebno asistenco in dolgotrajno oskrbo, pa odgovora nisem dobil. Ali bo zakon, ki ga menda lahko pričakujemo v prihodnjem letu, vendarle napisan s spoznanjem, da je osebna asistenca le delček dolgotrajne oskrbe? To pa potrebuje vsakdo, ki so mu nekatere funkcije tako opešale, pa naj bo to zaradi invalidnosti, bolezni ali starosti, da ne zmore sam opraviti vsega, kar je nujno za njegovo preživetje in vključevanje v družbo. In to ne glede na starost! Vsi si želimo, da bi živeli dolgo in da bi bila naša stara leta lepa. Ali odgovorni politiki razmišljajo drugače? V prihajajočem letu naj bi bil sprejet še zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Bo tudi ta diskriminiral, ali pa bo prinesel optimalno košarico pravic za vse, v skladu z zmožnostmi?