Nič več eksotike za štirimi stenami

Poleg psov in mačk v Sloveniji narašča število različnih drugih vrst hišnih živali, med njimi precej eksotičnih, registrirani so denimo rakuni, nosati medvedki, celo serval in gepard. Koliko neregistriranih eksotičnih, tudi nevarnih in strupenih živali je po slovenskih domovih, ni znano. Evidenc, kaj imajo ljudje doma, ni. Ministrstvo za kmetijstvo s predlogom novega zakona o zaščiti živali fizičnim osebam prepoveduje lastništvo več vrst živali. Tisti, ki živali prepovedanih vrst že imajo, bi jih lahko ohranili, a bi jih morali označiti in prijaviti ustreznemu organu.

Hišne živali so po veljavnem zakonu »psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku«. Če imate torej za družbo denimo pitona, je to vaša hišna žival. Od hišnih živali, ki niso psi in mačke, so po navedbah ministrstva med označenimi hišnimi ljubljenčki »največkrat kunci, nekaj degujev, buder, činčil in podgan, tu so še mini prašički, are, siva papiga, afriški papagaj, kakadu, grška kopenska želva, mavrska želva, rumenovratka«. Ljudje so poleg v uvodu naštetih eksotičnih živali registrirali tudi dve marmozetki, opici, ki sta poginili v dveh letih po registraciji, pa tudi udomačeno lisico, nanduje in noja.



Kaj vse je še za hišnimi vrati, ni znano. Po podatkih agencije za okolje, ki jih v predlogu zakona povzema ministrstvo za kmetijstvo, so trgovine z živalmi med letoma 2011 in 2019 dobavile 700 belih dihurjev, več kot 11.000 ptičev in več kot 200.000 plazilcev, med njimi največ želv, pa tudi 17 krokodilov, skoraj tisoč kač in 1480 kuščarjev. A to ni vse, kar leze in gre po slovenskih domovih, opozarja ministrstvo: »Ti podatki zajemajo le trgovanje z ogroženimi vrstami živali, skladno s predpisi o ohranjanju narave.«

Strupenjače na poti

Da je treba to področje urediti, so strokovnjaki opozarjali več let. Tudi na ministrstvu, kjer pravijo, da gre pri lastništvu eksotičnih živali za modni trend in poudarjanje posebnega statusa, ugotavljajo, da je skrajni čas za rešitev, ki bo v dobro živali: »Pomanjkljiva ureditev glede lastništva eksotičnih živali skupaj s pomanjkljivim poznavanjem potreb živali med zasebnimi lastniki lahko resno ogroža dobrobit samih živali, pa tudi zdravje ljudi in živali ter biodiverziteto. Veliko eksotičnih vrst v ujetništvu razvije vedenjske motnje, zbolijo ali poginejo, ker skrbniki ne znajo ali ne zmorejo zagotoviti običajno zahtevnih bivalnih razmer, ki jih take vrste v ujetništvu potrebujejo za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.« Ministrstvo tako predlaga, da se določijo vrste, ki jih ljudje smejo imeti v lasti, in vrste, dovoljene samo v živalskem vrtu. Po podatkih Arsa ima trenutno dovoljenje za živalski vrt oziroma živalskemu vrtu podoben prostor dvanajst pravnih in fizičnih oseb.



V ZOO Ljubljana predlagano rešitev podpirajo, saj tak način omogoča lažji nadzor, predvsem pa je to bolj varno, razlaga direktorica Barbara Mihelič: »Zdaj imajo ljudje lahko več zelo strupenih vrst kač ali pajkov v stanovanjskem bloku. Če denimo usmrtijo lastnika in uidejo v napeljavo, so lahko hude težave, saj sploh ne bi mogli ugotoviti, kaj je pobegnilo, kdaj, kam, koliko živali, kaj je pokončalo lastnika, morda celo reševalce in gasilce, ki takšne nevarnosti seveda ne pričakujejo. Pomisliti je treba na primer potresa ali požara, prav tako na protistrupe. Zelo nerodno je, če ima nekdo strupene živali, za katere v državi ni registriranega ali dobavljenega protistrupa, četudi gre le za razstavo v trgovinskem centru. S tem so bile težave tudi že pri nas.«

Skrb za živali

Če bo zakon sprejet, bodo zasebni lastniki, ki nimajo živalskega vrta oziroma živalskemu vrtu podobnega prostora, lahko svojega eksota obdržali do njegove naravne smrti pod določenimi pogoji. Zagotoviti bodo morali označitev živali, žival prijaviti organu za veterinarstvo, ki bo eksotičnega ljubljenčka vpisal v centralni register hišnih živali, hkrati pa zagotoviti predpisane bivalne razmere in oskrbo skladno z vsemi predpisi. Težava je sicer že vsa leta zakonodaja, ki onemogoča, da bi inšpekcija vstopila v stanovanje. Uradni veterinar ali pa okoljski inšpektor lahko vstopita v stanovanje samo z odločbo sodišča, kadar gre za sum kaznivih dejanj.



Problem pri eksotičnih živalih ni le morebitna varnost ljudi okoli njih, ampak v prvi vrsti skrb za te živali. Marsikateri lastnik nima specialnih znanj, ki bi jih za oskrbo potreboval. »Mnoge od teh živali nikoli ne vidijo veterinarja. Nadzora nad zdravstvenim stanjem takšnih živali ni. Predstavljajte si, da neka nevarna ali strupena žival zboli. Kateri veterinar jo bo pregledal? Z obiskom bo imetnik odlašal na račun dobrobiti živali,« poudarja Miheličeva. Podobno pravijo na ministrstvu, kjer opozarjajo, da je že zdaj težava, ko eksotične živali lastniki zapustijo, saj jih po sedanji zakonodaji ni mogoče namestiti v zavetišča za zapuščene živali.

Po državi je vedno več društev, pa tudi ljubiteljev živali, ki jim radi pomagajo in marsikatero rešijo. Vendar na okoljski inšpekciji opozarjajo, da vsako društvo in vsak zasebnik, ki živali ima, teh ne more kar tako prikazovati javnosti: »Zakon o ohranjanju narave je jasen in določa, da mora fizična ali pravna oseba, ki namerava zadrževati živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskih vrtovih, akvarijih, terarijih ali podobnih prostorih, pridobiti dovoljenje ministrstva za okolje.« To ima dvanajst fizičnih in pravnih oseb. Tako se dogaja, da celo vrtci in šole obiskujejo nekatere, ki dovoljenja nimajo, zato pobirajo prostovoljne prispevke in ne vstopnine. Za vsaj enega od teh živalskih vrtov, ki so izgubili dovoljenje, inšpekcijski postopek še ni končan. Zakon sicer predvideva, da se takim odredi prepoved opravljanja dejavnosti, živali pa zasežejo. Te romajo v zavetišče za zapuščene živali na Muti ali v zavetišče Ljubljana.

Spremembe tudi za zavetišča

Medtem ko predlog zakona dobro rešuje problem eksotičnih živali, pa so strokovnjaki prepričani, da za zavetišča prinaša velike težave. Po novem živali po enem mesecu v zavetišču ne bi smeli več usmrtili, kar je bilo doslej mogoče. Če živali ne bi oddali v 30 dneh, bi moralo za njeno oskrbo plačati zavetišče, po 120 dneh pa država. Temu zelo nasprotujejo v skupnosti občin in združenju mestnih občin. Ugotavljajo namreč, da se bo ves strošek prevalil na občine, pri čemer bodo najbolj oškodovane tiste, ki sploh imajo zavetišča in torej zgledno izvajajo to javno službo.



Kot navajajo v zavetišču Ljubljana, imajo v oskrbi največ mačk. Te so lani pri njih v povprečju bivale 65 dni. V 30 dneh so jih oddali le 23 odstotkov, predvsem mladičev ni možno oddati v kratkem času. V treh mesecih od sprejema oddajo 83 odstotkov mačk, kar pomeni, da bo večino stroškov prevzelo zavetišče. Iz drugih zavetišč prav tako poročajo, da tega denarja ni, poleg tega vsa zavetišča niso v lasti občin. Po predlogu bo treba odslej tudi mačko označiti in jo vpisati v centralni register hišnih živali. Miheličeva pravi, da je ključno, da se lastnikom živali naloži več odgovornosti: »Ne državi in občinam! Lastniške mačke je treba v čim večjem številu čipirati, saj so potem vsi stroški v breme imetnika. Kdor ne more dati 200 evrov za mačko ter vse posege, naj je nima, saj bo šlo vse na račun njene dobrobiti in na račun nenadzorovanega razmnoževanja.« Sklene, da je to edina prava in učinkovita pot, kar je pokazal primer psov: »Zaradi zgodnjega čipiranja v zavetišča sprejmemo le še tretjino toliko psov kot na začetku, lastniške pse pa lahko na podlagi čipa takoj vrnemo lastniku. Zaradi stekline so vsi označeni, cepljeni in Slovenija je ena redkih držav na svetu, ki nima prosto živečih psov! Tudi strošek je za državo najnižji, bremeni pa prave deležnike – lastnike.«