Krokodil v Konjicah, sibirski tigri v Horjulu, opice v Radencih

Videti divjo in eksotično žival dandanes ni nič posebnega, nanduji se sprehajajo po mestu, servale lovijo po hostah, v manjših živalskih vrtovih imajo sibirske tigre, medvede, krokodile, leve … Še večja množica živali, tudi nevarnih, pa je za štirimi stenami stanovanj, kamor inšpektorji brez dovoljenja lastnika ne smejo. Na okoljskem inšpektoratu menijo, da bi morali zlasti fizičnim osebam zadrževanje živali v ujetništvu zelo omejiti, zadrževanje nevarnih živali v stanovanjskih objektih pa preprosto prepovedati.

Da bi videli denimo leva, se ni treba vsakič odpeljati v ljubljanski živalski vrt. Dva imajo v Mini ZOO Landu v Slovenskih Konjicah, kjer domujejo tudi krokodil, kenguruji, nosati medvedki, alpaka in še številne druge živali. Tri sibirske tigre so v svojo živalsko družino lani sprejeli v zasebnem živalskem vrtu v Horjulu, v živalskem vrtu Sikalu v Radencih si obiskovalci med drugim lahko ogledajo lame, opice, nanduje, kapibare in prerijske pse. Največji živalski vrt, z največ zaposlenimi strokovnjaki, je Živalski vrt Ljubljana, ki je v Sloveniji edini živalski vrt, ki je član Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev.

Po navedbah ministrstva za okolje in prostor imajo dovoljenje za zadrževanje prosto živečih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu tri pravne osebe, v živalskem vrtu podobnem prostoru pa sedem pravnih oseb in dve fizični. Med njimi je denimo tudi podjetje Postojnska jama, ki dovoljenje potrebuje zaradi prikazovanja človeške ribice. Dovoljenje morajo imeti tudi vsi, ki živali prikazujejo na različnih razstavah, ki trajajo več dni. Živali, ki jih javnost ne vidi, je med štirimi stenami še veliko več. Inšpekcija to težko preverja, na črnem trgu pa se dobi marsikaj.


 

Kaj se dogaja z živalmi?

Pred kratkim sta se slovenska in hrvaška javnost ukvarjali s pobeglim servalom, enega so skušali prodati celo na javni dražbi. Kot so sporočili z okoljskega inšpektorata, so lani skoraj vsak mesec obravnavali en primer kršitve ravnanja z zavarovanimi živalskimi vrstami, uvedli so deset inšpekcijskih in prekrškovnih postopkov. Tako so vzeli pod drobnogled oglaševanje prodaje mladiča berberskega makaka, ki ga je na češki spletni strani ponujal slovenski mali živalski vrt. Po nadzoru je ta ponudbo umaknil. Po ugotovitvah inšpektorjev so črne čopičarke preselili v drug živalski vrt. Kot so še zapisali na inšpektoratu, je mini živalski vrt po njihovem posredovanju uredil prostore dveh levov, tako da jima je bil onemogočen pobeg.

Tudi lastnika nandujev in noja so obravnavali zaradi sprehajanja živali v urbanem okolju, vendar postopek še ni končan. Prav tako še traja postopek, ki se je začel zaradi neprimerne velikosti kletke za aro, potem pa so ugotovili, da ima ptica obroček s številko osebka, ki je poginil že decembra 2013. Ara je bila kupljena od madžarskega posrednika. Opozorili so lastnika, ki ima več vrst prostoživečih živali, med drugim različne kuščarje, dva modrasa in pet zelenih suličark. Zelene suličarke namreč niso imele ustreznih bivalnih razmer. Dejstvo, da ima doma nekdo modrase, samo po sebi ni problematično.
 

V stanovanjih vse mogoče

Čeprav ne manjka govoric, kaj vse naj bi se dogajalo v živalskih vrtovih, je dejstvo, da so ti verjetno edini nadzorovani. Kot pojasnjuje direktorica Živalskega vrta Ljubljana Barbara Mihelič, je za zaprtimi vrati stanovanj v zasebni lasti veliko eksotičnih živali: »Teh živali je ogromno, pomislite samo na plazilce, glodavce, sobne ptice, ribe … Veliko več, kot mislimo, je tudi manj običajnih, strupenih in nevarnih, ogroženih vrst. Tu manjka pregled nad obsegom, nadzor nad tako pridobitvijo, nad bivalnimi prostori, pa tudi nad oskrbo, med drugim veterinarsko. Naš živalski vrt je v tej množici eksotov s svojim naborom prava malenkost. Za manjšino živali uradnih institucij je v Sloveniji postopkovno razmeroma dobro poskrbljeno, velika večina drugih pa ostaja praktično neurejena oziroma nenadzorovana ali težko nadzorovana, brez kakršnegakoli drugega poslanstva kot za družbo posameznikom.«



Podobno razmišlja Simon Cirkulan, ki je kot fizična oseba pridobil dovoljenje za prikazovanje živali v živalskemu vrtu podobnem prostoru. Pravi, da je zakonodaja na področju živali slaba: »Lastnikov doma nihče niti ne more preverjati. Vsak ima lahko vsako žival, ljudje pa se zanje odločajo ne na podlagi razuma, ampak na podlagi čustev. Če jim je žival všeč, predvsem vizualno, si jo bodo kupili. V bistvu ni nobenih omejitev, kakšno žival sme imeti doma zasebnik. Zelo veliko je tudi trgovine z divjimi živalmi in ljudje pozabijo preveriti izvor vrste oziroma konkretne živali. Tako kupljene živali imajo lahko številne bolezni, lahko gre tudi za živali, ki so v naravi zelo ogrožene. Pri vsaki živalski vrsti je treba vedeti ogromno o njeni biologiji in se šele potem odločiti za lastništvo. Zagotovo za dom ni primerna divja mačka, prav tako ne kakšne šestmetrske kače. To ni moje mnenje, to so dejstva.«
 

Problematična zakonodaja

Po zakonu o zaščiti živali so hišne živali psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku. Kot so sporočili z ministrstva za okolje in prostor, inšpekcija ne izvaja nadzora nad hišnimi živalmi prostoživečih vrst. Kadar gre za zadrževanje zavarovanih vrst, mora lastnik »zadovoljivo izkazati legalnost pridobitve«. Tu pa se pojavljajo težave, razlagajo na ministrstvu: »Nadzor otežuje okoliščina, da morajo inšpektorji za izvedbo nadzora v stanovanju za vstop vanj imeti privolitev zavezanca ali pridobiti odločbo pristojnega sodišča, pri čemer je treba izkazati razloge za sum.«

Vedno večje število prostoživečih vrst, ki jih imajo ljudje doma kot hišne živali, skrbi pristojne, saj omejitve ali pogoji za take živali v nasprotju s sosednjimi državami pri nas niso določeni. Na okoljskem ministrstvu pričakujejo, da bo težav vedno več, zato pripravljajo spremembe zakona o ohranjanju narave glede gojitve živali za trgovino, v postopku naj bi bil še letos. Kot so sporočili, so ministrstvu za kmetijstvo že lani predlagali, da bi v zakon o zaščiti živali vključili določila, »s katerimi bi nemudoma omejili kopičenje vsaj najbolj problematičnih živali, na primer tigrov in drugih velikih mačk, opic, kač, krokodilov, nandujev. Brez omejitve posedovanja hišnih živali niti predlagana sprememba glede gojitve za namen trgovine ne bo dosegla učinka.« Dodali so še, da bi bilo po mnenju inšpekcije »zadrževanje v ujetništvu treba zelo omejiti, zlasti za fizične osebe. Zadrževanje nevarnih prostoživečih živali pri fizičnih osebah in v stanovanjskih objektih pa prepovedati.«



Podobno razmišlja Miheličeva, ki pravi, da trgovino in zadrževanje opic v ujetništvu in zasebni lasti omejuje že evropska direktiva: »Podobno bi moralo veljati za živali, ki so nevarne, strupene ali jim posameznik težko zagotovi ustrezne razmere, oziroma za primere, ki niso vpeti v izobraževalne in naravovarstvene programe. Danes poznamo mikročipiranje, centralne in druge registre živali, enostavne tehnične možnosti za prijavo in nadzor imetnikov živali ter nosilcev stroškov, tako da počasi zmanjkuje razlogov za neurejenost področja.«
 

Pomen živalskih vrtov

Inšpekcija bi dopustila zadrževanje prostoživečih živali in njihovo gojitev le za programe ohranjanja vrst, prikazovanje teh živali v živalskih vrtovih pa z namenom ozaveščanja javnosti. Prav na to opozarja Cirkulan, ki s svojimi 80 vrstami živali, predvsem žuželkami in pajkovci, skuša približati te vrste obiskovalcem svojih razstav in predavanj, da ruši predsodke pred živalmi, ki na pogled niso najbolj simpatične. Dodaja, da so živalski vrtovi nujni in da gre za pravo ZOO znanost: »Tu potekajo programi naravovarstva, ne samo izobraževalni, ampak tudi na področju ohranjanja genske banke določenih vrst v umetnem okolju. Poleg tega veliki živalski vrtovi financirajo ohranjanje živali v naravnem okolju.«

Živalski vrt Ljubljana ima po navedbah Miheličeve okrog 305.000 obiskovalcev letno, četrtina se jih udeleži vsaj kakšnega od pedagoških programov. Sodelujejo z živalskimi vrtovi Evropske (EAZA) ali Svetovne zveze živalskih vrtov, v Sloveniji tudi s Sikalu ZOO. »Večino vrst poskušamo izmenjati v okviru zveze EAZA predvsem zato, ker ima tu večin živalskih vrtov tako kot mi urejen najvišji veterinarski status, po katerem so preverjeno prosti določenih bolezni in poteka izmenjava živali brez predhodne karantene,« pojasnjuje Miheličeva. Dodaja, da so oskrbniki v ljubljanskem živalskem vrtu vsi strokovno izobraženi kadri: »ZOO Ljubljana ima eno najvišjih izobrazbenih ravni v EAZA, izredno veliko imajo tudi dodatnih licenc in usposobljenosti. Naši oskrbniki so vsi strokovno izobraženi kadri. ZOO Ljubljana ima poleg tega tudi izredno visoko usposobljeno ekipo veterinarjev s specialističnimi nazivi na področju eksotičnih živali, nutricista, nekaj biologov, pedagogov, trenerja živali …«

Vsega tega zasebni lastniki nimajo, vprašljivo je tudi stanje pri manjših živalskih vrtovih, ki si verjetno vseh teh kadrov niti ne morejo privoščiti. Miheličeva pravi, da stanje na terenu, tudi pri drugih živalskih vrtovih v Sloveniji, spremljajo: »S problematiko živalskih vrtov, zavetišč in eksotičnih živali se ukvarjamo predvsem na načelni in razvojni ravni, saj predvsem to lahko ponudi napredek. Pomembno je, da ima vsak živalski vrt jasno poslanstvo, ustrezne strokovnjake, obenem pa trdno finančno konstrukcijo za želen in načrtovan obseg dela, skladno s sodobnimi standardi. Če primanjkuje sredstev in ali znanja, se to najprej odrazi na strokovnem področju oziroma naravovarstvenem, izobraževalnem poslanstvu.«

Usposobljenosti in znanja lastnikov živali o njihovih lastnih živalih med štirimi stenami ne preverja nihče.