"Ni prav človeku nekaj preprečiti le zato, ker je mlad"

Ljubljana – »Sredstva, ki jih za svoje delovanje dobimo zagovorniki načela enakosti, vrnemo družbi, saj z njimi preprečujemo družbeno škodo, ki jo povzroča diskriminacija,« razmišlja finska zagovornica Kirsi Pimiä, ki se je v zadnjem času z evropskimi kolegi posebej posvetila diskriminaciji mladih.

Diskriminiranim mladim svetuje, naj spregovorijo na glas, bodisi prek mladinskih organizacij bodisi prek šol. Zavedati pa se morajo, da čeprav je situacija zanje morda nepravična, to še ne pomeni, da gre za diskriminacijo, opisuje magistrica prava, ki je na čelu finskega organa načela enakosti zadnja tri leta. V Ljubljani se je konec junija udeležila dvodnevne konference v organizaciji slovenskega zagovornika načela enakosti Mihe Lobnika, evropske mreže zagovornikov in evropskega mladinskega foruma.
 

Ko je govor o diskriminaciji, le malokdo pomisli na mlade. Kako velik problem je to v razmerju do drugih neenakosti?

Najbolj izpostavljene so še vedno skupine z določeno invalidnostjo in drugačne rase ter etnične pripadnosti, kar je povezano tudi z jezikom in veroizpovedjo. Na Finskem sta to najpogostejši okoliščini, v katerih se dogaja diskriminacija. Vsaka zavzema petino vseh prijav, desetina jih je povezanih s starostjo. V nekaterih državah pa skoraj ne poznajo takšnih primerov, saj mladi ne poznajo svojih pravic, ne vedo, na koga se obrniti, in se jim morda njihove težave ne zdijo dovolj resne. Evropska zakonodaja jih kot potencialno diskriminirane skupine ne varuje tako kot druge skupine. Bolj kot z diskriminacijo se evropska mladina vsak dan srečuje z neenakostjo.
 

Katera področja najbolj izstopajo? Med bolj kritičnimi je zaposlovanje.

Zaposlovanje, saj prejemajo nizka plačila, včasih so tudi težave z drugimi ekonomskimi bonitetami, ki zadevajo praznike, bonuse, napredovanja in dodatno usposabljanje na delu. Finska vlada, recimo, pripravlja zakon, ki bo omogočal lažje odpuščanje mlajših od 30 let pod pretvezo, da bo zato zaposlovanja več in da bo enostavnejše, vendar menim, da to ni pravi pristop. Mladi težko dostopajo do zdravstvenih in socialnih storitev, zlasti če imajo psihične težave, potem je tu še stanovanjsko vprašanje, saj stanovanj ne morejo niti kupiti niti najeti.
 

Lani je bilo med vsemi prijavami diskriminacije slovenskemu zagovorniku le tri odstotke povezanih s starostjo. Je teh drugod po Evropi več?

Tri odstotke je zelo majhen delež, na Finskem se giblje okrog deset odstotkov. Čeprav imamo po državah samostojne organe, ki skrbijo za enakost, je tisto, kar pride k nam, le vrh ledene gore. Ankete kažejo, da ljudje diskriminacije ne želijo prijavljati, saj dvomijo o spremembah, strah jih je izgube službe ali pa preprosto ne verjamejo, da je stvar dovolj slaba. Nekateri so določene vrste diskriminacije že navajeni. To je še posebej žalostno pri mladih, saj odraščajo v prepričanju, da niso vredni toliko kot drugi ljudje.
 

Kako jih spodbuditi k prijavi?

Če se ozremo 20 let nazaj, vidimo, da imamo danes zelo drugačen odnos do manjšin, kakršne so skupnost LGBTIQ, invalidi in hendikepirani. Bolj jih sprejemamo in vključujemo v družbo. Verjamem, da postajamo bolj občutljivi za to, da ni pravično niti zakonito nekomu nečesa preprečiti samo zato, ker je mlad.

Na Finskem smo eno od podjetij peljali pred poseben tribunal za enakost, ker nekemu mlajšemu fantu ni dalo kredita, češ da je sporen njegov domači naslov. Ni nam bilo jasno, kako bi bivališče vplivalo na njegovo kredibilnost, nato pa smo ugotovili, da je šlo za primer več vrst diskriminacije, h kateri so prispevali štirje vzroki. Poleg starosti so bili to še njegov spol, jezik in kraj bivanja, saj je živel zunaj mesta. Bil je finsko govoreč – to je poleg švedščine naš uradni jezik – na podlagi česar so sklepali na njegovo etnično pripadnost. Podjetje je uporabljalo algoritem, ki je izračunal, da mladim fantom iz tega predela ni zaupati, čeprav niso spraševali niti o premoženju niti o dohodku. Zavrnili so ga torej le na podlagi kombinacije imena, naslova, jezika in starosti. Če bi bil starejši od 30 let, bi kredit dobil.
 

Evropska komisija je konec junija sprejela nove standarde za delovanje organov za načelo enakosti.

Še vedno so področja, ki jih ne pokrivamo, zato je dobro, da smo dobili smernice, in upam, da jih bodo vlade upoštevale. Če se Evropejci premikamo naokrog, če imamo skupne vrednote in enoten notranji trg, moramo enotni regulaciji slediti tudi pri enakosti. Diskriminacija bi morala biti podobno sankcionirana v vseh članicah EU.
 

Ima slovenski zagovornik dovolj dobre razmere za svoje delo?

Upam, da bodo novi standardi pomagali tudi slovenskim kolegom, saj imajo le pet stalnih sodelavcev in tri pripravnike. Pri nas imata dva različna organa – poleg zagovornika enakosti imamo še posebno telo, ki se ukvarja z enakostjo spolov – 30 zaposlenih. Sredstva, ki jih dobimo, vrnemo družbi, saj z njimi preprečujemo družbeno škodo, ki jo povzroča diskriminacija. Za opravljanje svojega dela moramo zagovorniki biti avtonomni, za to pa potrebujemo dovolj denarja.