Učiteljica razrednega pouka ljubljanske osnovne šole Ketteja in Murna je poosebljena mirnost. Veliko se ukvarja s čuječnostjo v razredu. Pravi, da je to danes, ko so otroci bombardirani s preštevilnimi dražljaji, nujno, da pridejo nazaj k sebi. Vsak dan prižgejo svečko namere, imajo škatlo zaupanja za vse strahove in stiske, vedno pa je pri roki umetnost. Z abstraktnim slikarstvom, ko se vsak potopi v svet barv in tehnik, otroci zažarijo. Ker ni meja in je vsaka slika, ki je prišla iz njih, prava.

V učilnici Annmarie Saše Prah je igral nežen džez, dišalo je po ingverjevem čaju s kurkumo. Dobili smo se še pred začetkom pouka in takoj ob prihodu v razred je prižgala svečko. »Gre za svečko namere, ki jo prižgemo vsako jutro, otroci pa zraven dodajo neko željo. Da bi, recimo, dobro pisal matematiko, da bi bilo lepo vreme ali da ne bi bil spet kruh za malico (smeh). To smo začeli decembra za 14 dni, ampak potem so jo sami začeli prinašati, zdaj pa je že skoraj maj. Ne smemo je pozabiti prižgati.« Tudi s tem vadijo čuječnost. »Svečka nas poveže, otroci so prisotni, poglobijo se vase, v sošolca, ki je zraven njih. Nastane prijetna klima, ki omogoča, da lepše in bolj prijetno preživimo dan.«

Otroci se radi likovno izražajo, če le dobijo priložnost in če vedo, da ni »napačnih« slik. FOTO: osebni arhiv

Čuječnost je za delo v razredu nujna. Zlasti v tako raznolikem razredu, kot ga ima sama. Tretjina otrok je s posebnimi potrebami, nekaj je priseljencev, v starosti se razlikujejo za skoraj štiri leta. »Sem velika zagovornica inkluzije, a ne za vsako ceno, saj se nekaterim otrokom s tem dela velika škoda. Posebej za učence z nižjimi sposobnostmi ali tiste, ki potrebujejo več individualizirane pozornosti, je inkluzivni razred lahko velik izziv. Ti se lahko počutijo preobremenjene ali celo zanemarjene, če učitelju ne uspe prilagoditi pouka. Včasih se lahko počutijo bolj podprte in manj izpostavljene med vrstniki, ki imajo podobne sposobnosti in potrebe. Zato mislim, da bi morali odločbe bolj regulirati.«

Z vajami čuječnosti in različnimi dejavnostmi ji je uspelo razred povezati. Vsako jutro reditelja izžrebata kartici, na katerih so napisane dobre lastnosti, kot so odgovoren, samostojen, pozoren, toleranten … Učenci se ves dan opazujejo med sabo in se nato odločijo, kdo se je tisti dan najbolj približal tej lastnosti in postane junak dneva, njegovo ime pa zapišejo na plakat. »Otrok tako dobi samopotrditev, drug drugega opazujejo, so pozorni.«

Učenje v naravi. FOTO: osebni arhiv

Sodelovanje, spoštljivost, zaupanje

V razredu ima tako imenovano škatlo zaupanja. Otroci zapišejo svoje strahove, skrbi, pohvale, predloge in jih anonimno dajo v škatlo, vse pa predebatirajo na razredni uri. »Težave v 4. in 5. razredu, z otroki sem dve leti, so največkrat odnosi. Obsojanja, poniževanja, v tem obdobju se brusijo odnosi. Učim že več kot dvajset let in opažam, da je to tipična lastnost otrok te starosti. Naučiti se morajo sodelovanja, spoštljivosti, zaupanja.«

Eden od pomembnejših projektov, pri katerem sodeluje od začetka, so semena sprememb, ki ga organizira Mestna zveza prijateljev mladine Ljubljana. »Opiramo se na elemente: identiteta, inovativnost, kakovostno življenje, zaupanje in učenje. Vsak mesec se pogovarjamo o eni temi, naredimo nekaj vaj, iger, imamo priročnik, ki sem ga napisala s sodelavko. V njem so didaktične igre za vsako uro, podprte so z učnimi cilji. Zdaj si šole po Sloveniji, ki smo vključene v projekt, pošiljamo škatlo, prav ta teden je prispela iz Nove Gorice. V njej so lutki Semenko in Sprememba ter stvari, ki so jih za nas pripravili učenci iz druge šole. Mi pripravljamo stvari za domžalske osnovnošolce. Ta projekt je res vseživljenjski.«

Pripravlja tudi likovne delavnice. FOTO: osebni arhiv

Vedno išče različne načine, kako priti do otrok. Pa je našla sodelovalno učenje. Mize so imeli postavljene v otočkih, delali so po skupinah. V njih je bil en učno zelo uspešen otrok, en malo uspešen, nekdo, ki je dober organizator, dober vodja … Morali so sodelovati in si pomagati. Spominja se, da je zelo dobro delovalo, ko so se naveličali, je morala spet v akcijo iskanja nečesa novega. »Nismo več toliko učitelji, kot smo mentorji. Učenci toliko vedo, da sami izpeljejo ure. Samo prava vprašanja postavljaš, pa pridemo do cilja z njihovim znanjem, jaz samo še malo podkrepim s kakšnim videoposnetkom, kinestetično vajo in je ura narejena. To se je v dvajsetih letih res spremenilo.«

Morda več vedo, a so še vedno otroci, ki potrebujejo čustveno podporo. Apelira na starše, naj bodo resnično starši. »Meje je treba postavljati. Če otrok ne bo našel meje pri starših, jo bo iskal drugje. Če je ne bo dobil v šoli, bo šel na ulico, če nanjo ne bo naletel tam, pa vemo, kam gre ta pot. Mejo bo otrok iskal, dokler je ne bo našel. Starši, bodite vi njegova meja.«

Pri sodelovalnem učenju so pri pouku uporabljali tudi tablice. FOTO: osebni arhiv

Iti ven iz okvirov

Njena strast sta abstraktno slikarstvo in likovna umetnost na splošno. Pouk pri tem predmetu je poseben. Otroci ustvarjajo ob glasbi, nežnem džezu. »Če to zavrtiš, ni treba reči, naj bo tišina. Nehote, podzavestno se naenkrat zniža jakost pogovarjanja. Razred se umiri.« V prostem času slika in tudi vodi slikarske delavnice, zato želi to prenesti tudi na učence v razredu. »Želim, da se poglobijo vase. Da razmislijo in se izražajo od znotraj, da dajo svoja čustva na papir. Da so inovativni, da gredo ven iz okvirov, da si upajo izraziti, česar drugače ne bi. Umetnost je varno okolje, kjer otrok dobi samopotrditev, mu raste samopodoba, samozavest.«

Zlasti se to pokaže pri abstraktni umetnosti. Te sicer ni v učnem načrtu, pojasni, a se tega ne ustraši. Predvsem zato, ker je za človeka, ne le otroka, lahko zdravilna. Terapija. Opaža, da je otroke pravzaprav lažje spodbuditi kot odrasle. »Čudežen stavek je: 'Pozabi na pravila.' Ko zaslišijo, da to ni klasična ura likovne umetnosti, se jim oči zasvetijo in dobijo občutek, da vse zmorejo. Dobijo moč. Ni obsojanja. Če slikaš iz sebe, je nemogoče, da bi bila slika slaba. Vse je prav. Čustveno bodi kreativen, ne miselno. Vzemi tisto, kar ti je najbolj všeč v tem trenutku. Ali je to poteg čez celo platno ali pa delaš minimalistične vzorčke dve uri. To si ti in to moraš izraziti.«

Odkrivanje drugačnih svetov. Foto Osebni Arhiv

Most med umetnostjo in klasičnim poučevanjem

Ko smo končevali pogovor, so otroci počasi prihajali v razred. Ni se še zgodilo, da bi otroci te starosti sami vprašali, ali lahko kaj povedo o učiteljici. In so naštevali drug za drugim. »Všeč mi je, da nam učiteljica pri likovni dovoli, da sami delamo, da uporabljamo različne barve. Najraje uporabljam modro,« je rekla Neža. »Vsako jutro prižgemo svečko za dobro energijo in vsak si nekaj zaželi,« je dejal Til in dodal, da bo njegova želja tisti dan, da ne bi bilo domače naloge. Anej je prepričan, da mu svečka pomaga dobiti dobro oceno, svečka navdušuje tudi Tiana: »Imamo pa tudi škatlo zaupanja, v katero lahko napišemo svoje skrbi in se nato o tem pogovorimo. Pred časom se je notri znašlo kar nekaj stvari, pa je učiteljica hitro vse rešila.«

Maks je dejal, da je učiteljica ustvarjalna: »Drugačne naloge imamo kot pri drugih. V šoli smo na primer namesto testa delali plakat, sami smo izbrali teme. Vse smo v šoli naredili.« Tudi Liza si je plakat zapomnila: »Nekateri ga nismo dobro naredili, pa nam je dala več časa še naslednjo uro, da smo lahko dokončali in si izboljšali oceno. Bila sem prepričana, da bom imela slabo oceno, a je bilo potem pet.« Da je prijazna, da dela drugače in da so bolj svobodni pri likovni, so spomnili Anže, Mark in Arne, Irini pa je bilo všeč, da je upoštevala njihove želje: »Želeli smo delati po skupinah in ona je to uresničila. Zabavno je tako delati.«

Annmarie Saša Prah pravi, da je most med umetnostjo in klasičnim poučevanjem nekaj krasnega. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Prav vsi so s ponosom povedali, da je slikarka in celo, da radi slikajo abstraktno. »Most med umetnostjo in klasičnim poučevanjem je nekaj krasnega. Otrok se res razvije v svojem maksimumu, v vseh svojih spektrih.« Kako krasno, če je umetnost, ki je varen pristan, kjer si lahko, kar si, doma v (navadni) učilnici.

Učitelj sem! Učiteljica sem!