Če rešiš enega otroka, potem je vredno biti učitelj

Učitelj na osnovni šoli v Stranjah je eden tistih, ki dokazujejo, da lahko do otroških src prideš tudi pri izbirnem predmetu in celo pri popoldanskem krožku. Tam z otroki postavlja pokrajino, skozi katero se vijejo železniški tiri, po njih pa vozijo digitalno krmiljeni vlaki. Želi, da učenci delajo s pravimi stroji, da bodo čim bolj pripravljeni na resnični svet. V učilnici, kjer iz nič nastajajo pravi novi svetovi, se otroci odprejo. Začne se odnos.

Vse faze konstruiranja

Andreja Kočarja in njegove učence smo obiskali na popoldanskem tehničnem krožku. V računalniški učilnici je brnel laserski rezalnik CNC. Ob njem so stali učenci in skrbeli, da so izrezali vse, kar so tisto popoldne potrebovali. Izdelali so neštete okraske za praznike, a njihova glavna zaposlitev je modulna železnica. »Ko vse zverižimo, je maketa dolga 15 metrov. Dodelana je pokrajina, poudarek pa je na tem, da je vse digitalno krmiljeno. Vsaka lokomotiva ima svoj mini računalnik, na drugi strani je centrala. Na enem tiru je lahko več lokomotiv, ki jim daješ navodila. Naj ena prižge luči, druga naj zapiska, iz tretje naj se malo pokadi. Dodamo še fiziko in vključimo graf pojemka in pospeška, tako da se premikajo kot čisto prave lokomotive,« z velikim navdušenjem razlaga učitelj.

Učenci so pri tehničnem krožku izdelali številne praznične okraske in jaslice. FOTO:  Leon Vidic

V krožku je okoli dvanajst otrok od petega do devetega razreda, deklet in fantov. »Imamo celo eno dekle, ki ni več v osnovni šoli. Prosila je, ali lahko še kdaj pride.« Če bi bil krožek takoj po pouku, bi se verjetno trlo otrok, tako pa veliko selekcijo naredi že ura. Krožek imajo namreč popoldne in pridejo le tisti, ki jih zelo zanima.

»Učenci, ki se udeležijo krožka, spoznajo vse faze od konstruiranja, izvedbe, elektrifikacije in detajlnega opremljanja makete. Skozi vse to zajemajo mešanico znanj, od elektronike, mehanike, strojništva, do arhitekture in lesarstva. Vsi učenci se najdejo vsaj v eni izmed teh panog in si nato kar razdelijo delo.«

Uporaba v praksi

Skoraj vse naredijo sami. Oblikujejo pokrajino, »posejejo« travo, ki se postavi pokonci, ko jo naelektriš, uredijo razsvetljavo, (delujoče) semaforje, s 3D-tiskalnikom natisnejo detajle, kot so klopi, velike le nekaj centimetrov. Lani je bilo delo težje, saj so morali vse leseno ogrodje pripraviti, in tako so imeli pravo malo mizarstvo. Za otroke je bilo težko. »Župan je na mojo prošnjo odobril nakup laserskega CNC-stroja in zdaj vse sestavne dele zreže. Jaz to narišem v računalniku, otroci tega še ne znajo, potem pa vse sodi skupaj kot legokocke.« Stroj upravljajo učenci sami. Prav to se učitelju zdi najbolj dragoceno – da se otrok preizkusi na pravem stroju, ki ga bo morda kmalu uporabljal v svojem poklicu.

Učenci so pri tehničnem krožku izdelali številne praznične okraske in jaslice. FOTO:  Leon Vidic

Poučuje izbirni predmet, ker obveznega računalništva in informatike še ni. Po njegovem mnenju bi se to moralo čim prej spremeniti. »Od prvega do tretjega razreda naj se otroci naučijo kvalitetno brati, pisati, računati, od četrtega razreda naprej pa bi moralo biti sistematično izobraževanje računalništva in informatike. Ne le v smislu uporabe računalnika, ampak v splošnem razumevanju digitalnega sveta. Ker računalnik je pravzaprav vsepovsod, v mikrovalovki, pralnem stroju, na mizi ali pa v ročni uri. Če razumemo, kako te stvari delujejo, ni pomembno, katero napravo vzamemo v roke. Hitro nam bo jasno.«

Trenutno ima pri izbirnem predmetu okoli 80 od skupno 440 učencev, kolikor jih je na šoli. Izbirnih predmetov je veliko, pri nekaterih je treba več delati, pri drugih manj, zato se zaveda, da računalništvo in robotika, kjer bo treba delati več, morda nista prva izbira večine učencev. Večjo težavo vidi v tem, da se malo otrok odloči za izbirni predmet urejanje besedil. Čeprav mislimo, da otroci vse to že obvladajo, sploh ker morajo veliko stvari napisati sami na računalnik, pa učitelj pravi, da ni tako. »Ko pridejo priložnostno sem v devetem razredu, ne najdejo afne na tipkovnici, ne znajo poslati elektronske pošte. To je kruta realnost. Upam si trditi, da bi jih 20 odstotkov pri tovrstnem delu pogorelo. S kolegico, ki uči slovenščino, kombinirava. Z njo na roko napišejo prošnjo za počitniško delo, potem jih pripelje v računalniško učilnico in napišemo prošnjo po vseh pravilih na računalnik ter jo natisnemo.«

Vpliv učitelja

Sprva je razmišljal, da bi študiral glasbo, ostal je ljubiteljski glasbenik, z ansamblom so osem let igrali na porokah. Njegove glasbene veščine so uporabili tudi v šoli, da je priložnostno, ko kolegica ni zmogla, za prireditev prevzel otroški zborček. In so naredili šov, pove z velikim nasmehom. Po dobrih dvajsetih letih poučevanja poklica ne bi zamenjal, čeprav so računalničarji zelo iskani. »Zaradi plače zagotovo ne ostajam v šoli. Zadovoljstvo je, ko otroku nekaj novega pokažeš, ko vidiš, da si ga navdušil. Da ga navdušiš za stroko, v kateri si sam usposobljen. To je tisto, kar človeka najbolj notranje izpolni in mu daje zagon.«

Kaj bomo danes zrezali? FOTO: Leon Vidic

Že zgodaj pa je dobil veliko lekcijo. V računalniško učilnico je vstopil učenec, ki je v četrtem razredu izgubil očeta. »Zelo je bil vljuden, vprašal me je: 'Učitelj, vas lahko samo gledam, kaj delate? Saj vas ne bom nič motil.' Takrat mi je bilo dano, da sem takoj prebral situacijo, in sem mu rekel, da mi bo pomagal. Tega fanta sem vzel malo pod svoje okrilje. Vpeljal sem ga v svet tehnike. In sva sodelovala. Za vse šolske prireditve je postavljal ozvočenje, nanj sem se lahko zanesel 110-odstotno. Nato je šel v srednjo šolo elektrosmeri, potem še naprej, ostala pa sva v stikih. Ko je po koncu srednje šole prišel k meni, mi je rekel, da se mi je prišel zahvalit, saj bi brez mene skrenil. Da sem ga jaz usmeril, da je danes to, kar je. Zadnjič mi je prišel povedat, da se bo poročil.«

Ta izkušnja ga je najbolj zaznamovala. Pokazala mu je, kako zelo pomembni so učitelji in kako pomembno delo opravlja. Ne le, da lahko učitelj otroku neki predmet priskuti, da ga nikoli v življenju ne bo maral, ampak je lahko velik vzor pri vseh drugih stvareh. To je bil tudi dokaz, da ni vse v denarju. »Saj ga imamo vsi radi, ampak ko enkrat takega otroka rešiš, si pozoren tudi pri drugih. Če veš, da lahko enega rešiš ali pa utiriš, je to vredno več od česarkoli drugega.«