V razredu učiteljice matematike na Osnovni šoli Dornberk ne boste slišali povedi »Tega pa nikoli ne bom znal«. Učiteljica otrokom namreč vztrajno prigovarja, da je neznanje zgolj priložnost za trening možganov. Njene »treninge« lahko že nekaj let na youtubu spremljajo učenci iz vse Slovenije. Pravi, da si želi v otrocih vzbuditi iskrico. Ne le do matematike, ampak tudi do življenja.

Ana Canzutti se že nekaj let ukvarja s formativnim spremljanjem napredka vsakega učenca. »Kot učitelj nisi več edina avtoriteta v razredu, ampak enakovreden udeleženec. Ves čas imamo evalvacije, da ugotavljamo morebitne vrzeli v znanju. Če nečesa ves razred ne razume, to pomeni, da tega nisem dobro razložila in da morajo vsi še enkrat slišati vse.«

Pri takem načinu dela je učencem ves čas jasno, kaj morajo znati. Postavljeni so namreč kriteriji, merila uspešnosti, cilji, kaj morajo znati na minimalni, osnovni ravni, kaj na temeljni in kaj na zahtevni ravni. Kriterije, merila otroci poznajo, o tem ves čas govorijo. »Tako znajo tudi sami presoditi. Vedo, na kateri ravni so, kaj jim še dela težave. Prav to je ključno. Ker če vedo, kje so, vedo tudi, kaj morajo delati, da lahko napredujejo. To je res velika dodana vrednost formativnega spremljanja. Sicer smo tu pri matematiki, ampak to je uporabno tudi v življenju na splošno.«

Od otrok poskuša dobiti dobro. V njih vzbuditi iskrico. Ne samo do matematike, ampak tudi do življenja. FOTO: Črt Piksi

Pri formativnem spremljanju poznajo tako imenovano brezno učenja. Učiteljica pravi, da mora na učni poti vsak pasti v luknjo, brezno. »Ni pomembno, ali je to pri matematiki ali pri kuhanju. Če ne greš v luknjo, ni izziva in razvoja. O tem se z učenci dosti pogovarjamo. Da je normalno, da si misliš, kako je nekaj težko in kaj boš zdaj. Negativnih izkušenj se hitro ustrašijo. Potem poskušamo zgolj zamenjati izrazoslovje. Namesto da bi rekel, da tega nikoli ne bom znal, rečeš, to je zame zdaj težko, ampak kaj bom naredil, da mi bo lažje.«

Matematika, ki se je mnogi učenci bojijo, v njenem razredu prav zaradi takega načina dela ni bavbav. Morda prav zato učenci lažje priznajo, da niso posebni ljubitelji matematike, pove z nasmehom. »Včasih mi kdo reče, brez zamere, učiteljica, matematika ni moj najboljši predmet, ampak zaradi vas se potrudim in naredim. Moj cilj ni ocena pet, bom pa vse opravil in me ni strah, vem pa, da ne bom načrtoval raket za Naso. Všeč mi je, da brez strahu to povedo.«

Filmi za znanje

Že nekaj let pred epidemijo je obvladala snemanje videov z razlago matematične snovi, tako da prehod šolanja na daljavo zanjo ni bil nič posebnega. Sploh pri računalništvu, ki ga tudi poučuje, kadar ima izbirni predmet, ni bilo sprememb, ker je imela spletne učilnice že vzpostavljene. Matematične videe je začela snemati zaradi razreda osmošolcev, v katerem je bilo več dolgotrajno bolnih in športnikov. Ker so oboji precej manjkali, so jo prosili, ali bi lahko kakšno snov posnela. Pa je začela. Najprej s skritimi posnetki, ker ji je bilo – brez razloga – nerodno. »Začeli so jih redno uporabljati. Rekli so mi, naj jih odprem še za druge. Odprla sem videe in naredila blog, da je zraven vsakega videa tudi delovni list. Nato je prišla epidemija, vsebin je bilo čedalje več, ker sem snemala videe še za sprotni pouk. Takrat je bil pa res bum. Zdravstveni delavci so bili v epidemiji zelo izpostavljeni, tudi trgovke, ki so ves čas delale, in sem rekla, da je to moj prispevek družbi v težkih časih.«

Prispevek je bil očitno precej velik. Videi imajo veliko ogledov, zasledili smo jih tudi v italijanščini, sosednja država je vendarle zelo blizu. Videe njeni učenci še vedno gledajo, vajeni so namreč načina, da če česa ne razumejo, skušajo najti rešitev in razlago. »Materiali so pripravljeni, vsak dela s svojim tempom in na svoji ravni. Nekaterim ni treba narediti vsega, drugim daš delati malo več, vmes pa se lahko z vsakim posebej pogovorim in dodatno kaj pojasnim. Je pa še vedno veliko ogledov mojih videov tudi od drugod po Sloveniji. Vsake toliko dobim sporočilo v komentarju: 'Končno razumem.' Učitelji smo radi neki doprinos, radi pomagamo, dober je občutek, da sem pomagala tudi zunaj učilnice.«

Kljub videom njeni učenci vedo, da ni dovolj samo pogledati filmček. Matematika je vaja, vaja, vaja. Tako kot učenci sami vedo, na kateri ravni so, tudi učiteljica natančno ve, koliko kdo zna. Ocen sploh ne bi potrebovala. »Če delaš po ciljih, ocene niso potrebne. V nižjih razredih je opisno ocenjevanje, ki je bolj realno. Če imaš napisano, da znaš ali ne znaš množiti, uporabljati decimalna števila …, to veliko več pove o znanju, kot če vidiš zapisano število štiri. Kaj je štiri? Kaj sploh znaš?«

Spisi pri matematiki

Matematiko uči učence od 6. do 9. razreda in v vsakem razredu vsako leto napišejo najmanj en spis, čeprav ni nujno za oceno. Pri matematiki so glavne številke, vendar učiteljica pravi, da brez besedišča ne gre. »Če imaš besedišče, lahko o neki temi razmišljaš in se izražaš. Vedno pa je nekaj vsebinskega. Ko so se lani recimo osmošolci učili o petkotnikih, so morali napisati spis o pravilnem in splošnem ­petkotniku, v katerem so morali zapisati razlike in skupne točke. Poznati morajo vsoto zunanjih, notranjih kotov, značilnosti petkotnikov … Imeli smo celo spis, v katerem sta šla petkotnika na zmenek, eni so pisali povsem ­razlagalno.«

V razredu Ane Canzutti so učenci soustvarjalci pouka. FOTO: osebni arhiv

Tudi pri spisih so vnaprej znani kriteriji, učenci potem dajo povrat­ne informacije tudi drug drugemu. Tako se učijo kritičnosti, ne kritizerstva, poudarja učiteljica. »Ne, da prijatelju rečeš, da je vse super, ker je tvoj prijatelj, in si mu ne upaš ničesar reči, ker ga nočeš užaliti. Učimo se, da je prav, da si povemo, kje je potencial za izboljšavo, za nadgradnjo. Gre za povratno informacijo po načinu PVP: pohvali, vprašaj, predlagaj. Nekaj pohvalijo, kar jim je bilo v zgodbi všeč, vprašajo kakšno stvar in predlagajo nadgradnjo matematike ali zgodbe.« V šestem razredu sestavijo spis skupinsko, od sedmega naprej individualno. Ko drug drugemu dajejo povratne informacije, se pokaže, da morajo že za to zelo veliko znati, da je povratna informacija kakovostna.

Besedišče jo je posebej skupilo v epidemiji. Sama še vedno opaža njen vpliv. »Lani sem bila v Angliji na hospitacijah pri pouku. Tam imajo še vedno ljudi, ki pomagajo drugim reševati stiske zaradi epidemije, ker vse še niso razrešene. Medtem ko oni to še vedno odprav­ljajo, je pri nas vsega konec. Kot da se ni nič zgodilo. Ampak otroci so bili doma in toliko pred zasloni kot še nikoli prej.«

Matematiko uči učence od 6. do 9. razreda in v vsakem razredu vsako leto napišejo najmanj en spis. FOTO: Črt Piksi

Iskrica

Čeprav so matematiki in računalničarji iskani povsod, je njeno mesto v šoli, v razredu. Priznava, da ni vedno vse rožnato, ampak je tako, kot je življenje samo. Vsak dan izziv. In da je lepo videti otroke, ko šele pridejo v šolo, ko jih sprejme v šestem razredu in jih spremlja do valete. »Lepo jih je gledati, kako rastejo, se osebnostno razvijajo. Dober občutek je, da lahko rečeš, da si jim pustil pozitiven pečat. Je pa kdaj tudi težko.«

Pravi, da je v razredu najpomembnejši odnos, in prav ta jo naredi posebno. »Od otrok poskušam dobiti dobro. V njih vzbuditi iskrico. Ne samo do matematike, ampak tudi do življenja. Jim povedati, da ko ti je težko, se vse da, vedno se lahko poberemo in gremo naprej. Ovire so zato, da nas naredijo močnejše.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!